Knjiga vsak dan

Knjiga vsak dan

Nimam časa za branje, ga pogosto slišim. Zakaj pa potem porabiš svoj prosti čas, mu odgovorim. Za TV in iPhone? Vsak ima čas za branje, samo da ima drugačne prioritete. Kar je resnično velika škoda, kajti branje je nekaj najbolj čudovitega. Ko bereš knjigo, si lahko kdorkoli, greš kamorkoli in počneš karkoli. Lahko si suh, debel, trd, mehak, zanimiv, grozno dolgočasen, zabaven ali pust kot puščava. Lahko si vse. Knjiga te namreč posrka vase in se ti prepusti v celoti.

Nekatere knjige me razpizdijo. Vzamem jih v roke in preklinjam glavne junake in njihove predvidljive zablode. Ob nekaterih se krohotam kot najbolj preprosto bitje na svetu. Nikoli pa me ne pustijo ravnodušnega.

Kdor piše, preprosto mora brati. Nikoli ne berem stvari tistih prevarantov, ki pravijo, da nimajo časa ali volje za branje. Branje je za nekoga, ki piše, tako pomembno kot je kondicija za športnika. Brez enega ali drugega ni uspeha. Če kdaj prebiram kak svoj zapis, takoj prepoznam, kaj sem v tem trenutku prebiral. Ker se odraža v mojem izrazoslovju in razmišljanju.

Kadarkoli potujem za najmanj eno noč, me vedno spremlja vsaj ena knjiga. Vedno. Ker berem vsak večer pred spanjem. Ker sem eden tistih »nesrečnikov«, ki pred spanjem pogosto in veliko tuhta, veliko svojih zablod tako razčistim že med branjem. Tako umirim misli in se odpravim na čisto novo potovanje s povsem novim glavnim junakom. Ali antijunakom.

Ko sem bil še malo dete, sva se z mojim pet let starejšim bratom igrala knjižnico. On mi je posojal knjige, jaz sem jih prebiral. Potem me je to navdušenje nekoliko minilo, predvsem takrat, ko so mi razne šolske ustanove predpisovale tisto, kar naj bi moral brati. Tukaj je šlo za preprost upor avtoriteti. Nov preobrat pa je predstavljal Bartolov Alamut, ki sem ga imel na maturi. Takrat sem vnovič v sebi prebudil ljubezen do knjige, do lepe pisane slovenske besede.

In takrat sem začel kupovati knjige. Vedno so me fascinirale hiše, ki so imele lastne knjižnice. Pogled na police, polne knjig, je nekaj fantastičnega. Ko smo preurejali hiše, je bil to moj prvi pogoj. Da moramo imeti veliko knjižno omaro. Sedaj je že kar nekaj časa polna, tako da že iščem nove rešitve. Morda bom kar nabil police na stenah po celi hiši, bomo videli.

Včeraj sem prebral McEwanov prvi roman Cementni vrt, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu. Spet ena tistih knjig, ki me je ščemela še dolgo potem, ko sem jo dokončno zaprl. Spet ena tistih, ki jo bom čez nekaj let zopet prebral. Ko bereš isto knjigo v različnih življenjskih obdobjih, jo doživljaš povsem drugače.

Eden najlepših občutkov zame osebno je, ko odvijem novo knjigo iz polivinila in povoham svežnje polne novih besed in občutkov. Takrat vem, da se zopet podajam na novo dogodivščino, novo neznano pot, na kateri se lahko zgodi čisto vse ali skoraj nič. In prav ta nepredvidljivost je tista, zaradi katere je knjiga kraljica.

 

12,075 total views, 2 views today

3 Comments

  • Uuu, kako zelo res!
    Tudi midva z možem sva med tistimi, ki bi, zaradi knjig, rabili nočne omarice z večjo nosilnostjo 😉 (beri: natlače i sta s knjigami)
    In ponosna sem, da sva z ljubeznijo do knjige “okužila” vse štiri otroke 🙂

  • Jure, BRAVO! Sama imam tudi ogromno knjig, letos mi je mož končno ustregel in sem si umislila knjižne police čez celo dnevno sobo. Obožujem jih. Njihov vonj, razburjenje ko jo prinesem domov in čakam da jo preberem. Je pa res žalostno, da o knjigah nihče ne govori, največkrat mi rečejo: ti ni škoda denarja za knjigo, pa to je tako drago. Ne nikoli mi ni škoda niti evra, mi je pa škoda da vsepovsod vidim ljudi na Iphonu in ne s knjigo v roki… Predajam to ljubezen na otroke, možu ni več pomoči haha 🙂

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*