Biti starš pomeni neskončno število prilagajanj. Ko sem imel le sebe, sem se vse brez težav domenil. Vedel sem, kam in kdaj grem, koliko časa potrebujem in to je bilo v grobem to. Ko imaš otroka, pa se mu prilagodiš. Naš knedl je ravnokar dopolnil enaindvajset mesecev – samo še tri mesece štejem v dvanajstinkah leta, potem bom to opustil –, tako da je bil plemenski izlet prilagojen njeni krhki starosti. Nekaj, kar je blizu, pa vseeno zanimivo. Nekaj, kjer lahko veliko vidiš, pa je vse na dosegu roke. Nekaj, kjer je veliko zelenega. In vse to je za naju predstavljala Kostanjevica na Krki.

Večer prej sem že vse pripravil. Košaro za piknik in dekico, milne mehurčke, dve veliki žlici za obuvanje čevljev, ki jih uporabljava za sablji, roza Barbie žogo in hlače za preoblečt. Na USB sem naložil najino plemensko muziko (2Pac – Greatest hits) in imela sva vse, kar sva potrebovala za pot.

Najprej sva se ustavila v centru dolenjskih Benetk. Tam je vodnjak, tako da sem bil polno zaposlen pol ure. Vodika sem, vodika tja, oči tudi vodiko, hahaha. Verjetno bi se lahko špricala celo popoldne, vendar sem imel še nekaj skritih kotičkov v dobrem. Zato sva se odpeljala do Forma Vive in Galerije Božidarja Jakca, kjer te obdaja neskončno zelenje, lesene skulpture in klopce, ki so kot nalašč ustvarjene za piknik. Tukaj je bil čas za pihanje milnih mehurčkov, za skrivanje za avtom in plezanje po neskončno visoki lestvi. Predvsem pa je bil čas za zabavo, za neskončno veliko zabave.

Preden sva šla dalje, sva se odločila, da še malo preizkusiva Scenicovo zabavno opremo. Od mini ekrančka, ki se odpira in zapira, do panoramskega okna, ki nam razkriva barve neba, masaže sedežev za stare očkove kosti in največji žur, ki ga predstavlja avtomatsko zlaganje sedežev. Še oči, še! Ampak najina pot še ni bila zaključena, še vedno sva imela veliko zanimivega pred sabo.

Zato sva se odpeljala do kostanjeviškega otoka, kjer sva si privoščila sladoled in sva fotrala račke. Kakopak sva imela star kruh že sabo, saj ga ponavadi vzameva kamorkoli greva. In ko tako sediš s to utelešeno srečo, na klopci ob reki in pitaš male goske, je vse kar že nekoliko kičasto in neprimerljivo z vsem, kar je materialne narave. Stisnem tamalo k sebi in jo vprašam, koliko me ima rada. »Eno leto,« takoj zavpije. Ker je navajena odgovarjati na vprašanja, koliko je stara in vedno odgovori, da je eno leto. Pa si mislim, da je tako kar prav. Prej še ni vedela, če me ima resnično rada. Sedaj pa o tem sploh ni več dvoma.

Zapeljala sva se še do stare mami, kot pravi naša mala, do njene prababice. Pogledala sva kravice in ugotovila, da je ta velka skotila malega bikca. Potem sva štela kokoške in se okrepčala z narezkom. Zame slanina in sir, zanjo paradajz in kruh. Nato sva se oba sila prijetno utrujena odpravila domov, kjer je spala za tri.

Ugotavljam, da so mi z leti pri avtu pomembne le še dve stvari – udobje in varnost. Novi Grand Scenic je tak, da bi človek še spal lahko v njem, tako varno pa se v avtu nisem počutil že od študentskih časov, ko sem vozil svojo tribarvno kripo, vredno 240 evrov, ki so se ji na cesti raje kar umikali, zavedajoč se, da jo lahko odnesejo precej slabše od mene. Ta Renaultova mrcina ti resnično da občutek, da si naredil vse, kar je v tvoji moči, da poskrbiš za varnost svojih največjih zakladov.

Domače pleme se sedaj zopet igra na domačem vrtu. Skupaj z mamico vrtnarita in zalivata rože. Jaz pa na to gledam sila spokojno, zavedajoč se, da sem ji poklonil še en trenutek, katerega se bo kasneje še sila rada spominjala. Ko je prišla domov, je najprej hitela vsem razlagati, kaj vse lepega se ji je na najinem izletu zgodilo. Učke so ji žarele in nasmeh je bil razpotegnjen od ušesa do ušesa. Ti si »kriv« zato, si mislim. V takih trenutkov ne bil hotel biti nihče drug na tej naši zemeljski obli.

Objava je nastala v sodelovanju z Renault Slovenija

9,168 total views, 2 views today