Sediš na kavču. K tebi z največjim nasmehom na obrazu priteče tvoj otrok. Nekaj ti hiti razlagati, ker je tako pozitivno razburjen, da ne dohaja svojih misli. Ti pa ga ne vidiš. Še vedno brezizrazno buljiš v televizijo, kot da lahko tekma, ki je v tem trenutku na ekranu, spremeni tvoje življenje. Otrok pa kot da ne obstaja. Slišiš nekakšne zvoke, umikaš se njegovemu malemu telesu in upaš, da bo preusmeril svojo pozornost do mamice. In veš kaj? Sčasoma jo bo. Ampak ko jo bo enkrat dokončno, si že prepozen.

Če daš pozornost vsemu, le svojemu otroku ne, ti bo vrnil z enako mero. Ko bo odrasel, ko bo imel premalo časa zate, ko ga boš v jeseni življenja najbolj potreboval, bo on tebi obrnil hrbet. Ne prenesem očetov, ki so kipi v lastni dnevni sobi. Ki se izgovarjajo na službo, da jih preveč utrudi, da bi se doma ukvarjali še s svojimi otroci. Če si tako utrujen, da po šihtu nimaš volje ali časa, da se ukvarjaš s svojim otrokom, isti trenutek zamenjaj šiht. Ni ga denarja na tem svetu, ki je tega vreden. Da se tvoj lasten otrok bolje razume s sosedom v pokoju, kot pa s tabo. Ker mu ta vedno nameni pozornost, ti pa vseskozi vso energijo usmerjaš le v lasten obstoj.

Da sploh ne izgubljam besed o tem, kakšen vpliv ima lahko tako početje na mamico. Nihče ji ne pomaga. Nihče jo ne vpraša za mnenje. Svojih skrbi nima komu zaupati, ker vedno naletijo na gluha ušesa. Postavi se za trenutek v njeno kožo. Sam si z otrokom, prvič v vlogi starša in okoli tebe ni nikogar, ki bi ti svetoval ali pomagal. Tipaš v temi in upaš, da boš našel izhod v sili. Ne upaj preveč, kajti tvoj lov bo neuspešen. Kar daš, to dobiš nazaj.

V našem gospodinjstvu so naloge razdeljene. Več njih še vedno pade na pleča super mamice, vendar se vsak dan pogovoriva o tem, kaj lahko narediva, da bo otrok čim bolj zadovoljen in kaj lahko naredim jaz, da jo razbremenim. Zato tamalo usedem na sedež na kolesu in se peljeva po hribčkih in dolinah in veselo vpije. To pa so trenutki, ko lahko celo mamica vzame nekaj trenutkov v dnevu za to, da se ne ukvarja z otrokom.

Vsak večer pred spanjem, ko se kraljici mojega srca skopata, manjša med njima vsa navdušena priteče do mene in vpije Muri, Muri! To pomeni, da je čas za najino pravljico. To je spet eden tistih trenutkov v dnevu, ki je samo najin in eden tistih, ki jih mami izkoristi zase. Ker je moja boljša polovica pedagoginja po izobrazbi, ji nikoli ne zmanjkajo papirji, ki jih mora urediti, naloge, ki jih mora popraviti ali mejli, na katere mora odgovoriti. To pa lahko naredi le v primeru, da sem aktiven oče, ki se ne ogiba svojih dolžnosti.

Če se najdeš v teh promocijskih spotih, potem delaš nekaj resnično narobe. Na srečo so otroci sila odpustljivi in se lahko že danes odločiš, da napišeš svojo novo zgodbo, prav  tisto, v kateri ima otrok glavno vlogo.

Nekoč so vlogo očeta dojemali le kot vzgojno. Nekdo, ki je zaropotal, ki je postavil nogo na tla, ki je postavljal meje. Če se očeta nisi bal, ta ni dobro opravljal svoje naloge. Na srečo smo naredili neskončno korake naprej od te predpotopne miselnosti. Očka je danes mamica v malem. Trudi se po najboljših močeh, ko pa ne najde rešitve, za pomoč vpraša svojo partnerko. Pravi očka ne beži od odgovornosti, ampak prevzema aktivno vlogo v gospodinjstvu. In pravi očka je tisti, ki verjame, da je njegova partnerka najprej ženska, šele nato mamica. Če bo to cenil, bo dobil največ, kar si je kdajkoli lahko želel: zadovoljno življenjsko sopotnico in neskončno srečnega otroka.

 

Objava je nastala v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

32,616 total views, 2 views today