Talk is cheap, besede so poceni. Vedno bolj opažam, da težko verjamem samo besedam. Ker so varljive in tako obsceno odvisne od naslovnika. Nimam vpliva na to, kaj pride iz ust nekoga drugega. Torej jim ne smem posvečati prevelike pozornosti. Ljudje, ki le govorijo in govorijo in potem govorijo še malo, me utrujajo. Ker se na koncu izkaže, da je večina njihovih besed povsem brez teže. So le mašilo, ki razbija tišino. Ampak s tišino ni čisto nič narobe. Včasih jo preprosto moramo objeti.
Besede te prizadenejo. Izpostavijo tisto, kar nočeš. Najdejo tisto, za kar si upal, da bodo vsi spregledali, tisto, kar je delovalo nepomembno. Vedno govorim, da če ne misliš povedati nič lepega, dobrega ali zabavnega, je škoda, da sploh govoriš. Škoda mojega in tvojega časa, ker ne bom dajal pobude tvojemu monologu s sorodno negativnim razmišljanjem.
Spet nas obkrožajo ljudje, s katerimi se z veseljem pogovarjaš. Ker besede niso banalne, ampak imajo svoj pomen in namen. Ker je okolje med vami dovolj sproščeno, da poveste tisto, kar vam največ pomeni.
Ljudje te bodo prizadeli, sto in tisočkrat znova. Tudi taki, od katerih bi to najmanj pričakoval. Morda to storijo tudi povsem naključno. Na tebi pa je, da njihove žaljivke sprejmeš ali zavržeš. Številni namreč še vedno ne razlikujejo med banalno žaljivko, ki ne loči osebe od njenega razmišljanja in posplošuje do resnično grobe mere, in konstruktivno kritiko, ki želi le to, da dosežeš še več. Če te žaljivka prizadene in jo sprejmeš, to pomeni, da se z njo strinjaš. Primer: Nekdo pravi, da si resničen kreten. Pa veš, da nisi, čeprav imaš številne napake. Če zdaj sprejmeš to, da si za vse druge čisti kreten, potem si sprejel žaljivko kot dejstvo. Če pa objektivno razmisliš, pa ugotoviš, da le nisi tako slab. Človek s svojimi plusi in minusi, kot je pač vsak od nas.
Če ti pa nekdo reče, da bi to in to lahko počel bolje, govorimo o nekakšni konstruktivni kritiki, še posebej če ti to pove nekdo, ki ti je resnično blizu. Menda so se ljudje danes sposobni sekirati glede tega, kaj je rekel neki spletni anonimnež s profilno sliko mačka s cigaro. Nekdo, ki ga ne pozna in ki ga ni nikoli videl. Eh, to je pa že povsem nova raven brezpredmetnega izgubljanja časa in energije.
Človek se z leti veliko nauči. Medtem ko njegova življenjska energija nekoliko peša in se umirja, hkrati ugotovi, da se mu ne da več ubadati z vsemi. Nihče ga več ne sili, da sedi v razredu pri miru s tridesetimi sovrstniki, od katerih jih tri četrtine vidi povsem drugo sliko življenja. Ko si starejši, začneš sam izbirati svoje prijatelje, ljudi, ki jih imaš rad in ki jih hočeš ob sebi. Če se ne razumeš s sodelavci, lahko zamenjaš službo. Če nekdo brezpredmetno benti čez tebe ali tvoje delo, mu objektivno razložiš, da nisi ti kriv za vse slabo, kar se dogaja v življenju tega drugega.
Napake boš še vedno delal in s tem ni nič narobe. Ko/če jo narediš, se opravičiš tistemu, ki ga je neposredno prizadela in greš dalje. Na tem mestu je zadeva končana. Nima smisla, da v svoji glavi pogrevaš nekaj, kar je že dolgo tega hladno. Pojdi dalje in ne oziraj se več nazaj. Ti si odgovoren le za lastno srečo in srečo tistih dveh, treh, ki ti pomenijo največ, vsi ostali pa iščejo svojo.
Beseda lahko resnično boli bolj od vsakega udarca. Na tebi pa je, koliko bo ta udarec bolel, kako dolgo se bo poznala modrica od njega. Jaz se sedaj učim, da se jim izognem. Se prepognem in odletijo mimo moje glave. Ali pa dvignem nogo in jim preprečim, da me dosežejo. Preprosto se obranim. Jaz nisem filter nesreče drugih, za kaj takega nimam časa, volje in energije.
Al’ je pomlad pred vrati, za boga! Še dva tedna in se premakne ura. Vsak dan je sonce. Vsak dan greva s tamalo na igrišče. Kaj si drugi mislijo o meni pa ni moja stvar.
14,708 total views, 4 views today