Kje je ljubezen? A?

Kje je ljubezen? A?

V zadnjem času me je kar nekajkrat presenetila novica, da se je par, ki je bil dolgo skupaj, razšel. Se zgodi, si mislim, nimaš kaj. Ampak potem se je to zgodilo tudi v primerih, ko res nisem pričakoval. A ni pri njiju res vse štimalo? Dobro, sama že imata razloge za to. Potem pa ti zaupajo nekaj teh razlogov. Dušilo me je. Nisva se pri vsem razumela. Začel me je jeziti. Postala je dolgočasna. Aja? To je to?

Tisti rek ljubezen na prvi pogled mi je bil vedno nekoliko zgrešen. To ni ljubezen. To je zagledanost ali zaljubljenost. To je varljivo čustvo, ki nam predstavi le najlepše stvari pri določeni osebi. Zamegli nam razum do te mere, da smo sposobni vse napake tega istega človeka spregledati. Ampak skozi čas se zagotovo pojavijo, še toliko bolj očitne in krvoločne. In takrat nas začnejo motiti. Ljubezen na prvi pogled je iluzorna. Resnično šteje le ljubezen na tisoči, deset tisoči in sto tisoči pogled. Ko poznaš nekoga do obisti, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi, pa si vseeno ne predstavljaš dneva brez njega ali nje.

Kdor misli, da je resnična ljubezen kakšna pravljična reč, sestavljena iz mavric  in čokoladnih kolačkov, ki ne redijo, se pošteno moti. Za srečno razmerje se človek trudi vsak dan. Sprejme partnerjeve napake in jih ne poizkuša spremeniti, ker se zaveda, da se je zaljubil tudi v te osebne nevšečnosti. Človek sprejme človeka takega, kakršen je. Ne pa da po nekaj letih pride do spoznanja, da ga ta isti človek moti. In zakaj te moti sedaj, vprašam kolega, se je kaj spremenila? Ne, ista je kot vedno in tega imam dovolj. Aha, se pravi, da imaš ti dovolj osebe, ki je povsem ista kot tista, v katero si se pred leti tako noro in brezglavo zaljubil. Zanimivo.

Danes nihče nima več nobenega potrpljenja. Če se enkrat skregajo, je to že razlog, da gredo narazen. Če imajo težave s samim sabo, te iste napake veliko lažje prenesejo na partnerja, ki tako ne kriv ne dolžen postane filter za nesrečno notranjost nekoga drugega. Moja starejša soseda sta skupaj že več kot petdeset let in še vedno jih vsakih nekaj dni slišim, kako se kregata in eden drugega pošiljata v kurac. Spet pa jih bom videl že naslednji dan, kako se držita za roke in se sprehajata. Različni pogledi na svet so nujni, prepiri pa so samo preizkušnja vzdržljivosti zveze.

Ljubezen ni to, če ti bejba, ki si jo danes prvič videl in ji častil eno pijačo, dovoli, da jo nabrišeš v rit. Ljubezen je, če ti to prvič dovoli bejba, s katero si že deset let in ti povsem zaupa. Vsak objem, poljub in seks sproža neverjetno veliko pozitivnih reakcij v telesu in je največji antidepresiv, kar jih poznamo. Jebeš tablete, če pa lahko svojo drago.

Ljubezen je borba, vztrajnost, tisoč in en kompromis in neverjetno veliko sprejemanja. Ko začenjaš svojega partnerja spreminjati, si že izgubil. Če ljubiš nekoga, ga ljubi z vsem, kar prinaša sabo. Pravljična ljubezen ne obstaja. Obstaja pa nešteto veliko ljubezni, za katere se je več kot vredno boriti. Vprašanje je, če si pripravljen na ta boj ali si bolj za kratke proge.

Človek ne sme vztrajati v nečem, kar ga ne osrečuje. Ampak človek je v svojem grobem bistvu še vedno sila socialno in družabno bitje, ki se najbolj počuti, ko je z nekom. Nekateri pravijo, da so se zavestno odločili, da bodo samski. Kul. Nekateri pravijo, da jim je kariera na prvem mestu in da nimajo časa za ljubezen. Kul. Ampak jaz bom vedno zagovarjal ljubezen. Poizkusil sem biti sam, pa sem se grozno počutil. Nikoli nisem dal šihta na prvo mesto, ker me ne osrečuje. Vem pa, kdo me osrečuje. Slabih petnajst let sva skupaj, to je skoraj pet tisoč tristo dni. In v tem času je bilo veliko dni, ko sva se sprla. V vsem tem času pa ni bilo niti enega dneva, ko se ne bi imela rada.

 

283,043 total views, 20 views today

31 Comments

  • Zelo dobro! 🙂

  • Bravo. Se povsem strinjam! Sledim že na Instagramu prikupnim fotkam in dogodivščinam, zdaj bom pa še tule prebirala prijetne blog post-e ☺?

  • Pač pardon ampak to dejansko ni čist res. fora je v tem, da ima zdaj večina ljudi naše generacije možnost it narazen, možnost pustiti človeka, dejavnost, službo, ki mu ne ustreza. prej ko so ženske spoznale, da njihov mož ni tak krasen kot je bil na začetku njune zveze ni imela možnosti rečt; tak zdaj je pa dovolj in odit, ker ni imela svojega denarja, ni imela nikamor za it pa še celotna družba bi jo označila za k*, ker to včasih ni bilo primerno. ne vem zakaj se vsi tako obremenjujejo s propadanjem slabih zvez, ker to res ni problem. če ti nekdo paše ti pač paše in se trudiš za lepo življenje z njim. če pa ti nekdo ne paše pa tudi ti vidiš da njemu ni niti malo več za to da bi karkoli počela skupaj pa verjamem, da se še vsak potrudi nekaj izboljšat, ampak ko ne gre več, pač ne gre več in če imaš možnost končat nekaj kar je slabo za te in za vse ostale pač končaj. iz lastnih izkušenj mislim da bi bilo kot otroku mi bolje, če bi moji starši končali razpadli zakon kot pa nadaljevali in se vsakodnevno prepirali in trpeli. če je zveza dobra za te jo neguj, če pa ne pa se nima smisla trudit za nekaj kar je že propadlo.

    • Bolj sem se posvetil drugi strani, tistim, ki obupajo ob prvem razlogu zato. Se strinjam, če te nekdo onesrečuje, nimaš kaj delat z njim. Neprimerljivo je to z časi naših dedkov in babic, ko niso imeli izbire. Zdaj pač izbiro imamo, ampak včasih nje preveč 🙂

  • Zelo lepo napisano.
    Tam nekje okrog 40ih udari kriza srednjih let, dobimo občutek, da nam življenje polzi iz rok, in da bo vse drugače, če se znebimo dolgoletnega partnerja, tudi če v bistvu ni kaj narobe, ampak važno, da je malo drugače.

    Se pa strinjam z zgornjim komentarjem, včasih je bolje iti narazen, kot vztrajati v gnilem odnosu. Ampak mislim, da Jure tu ni mislil na razpad takšnih zvez.

  • Dobro napisano in to the point. Vendar je treba razlikovati med a.) vezami, kjer obstaja resnicna ljubezen in za te se je vredno (in potrebno) potruditi in vztrajati tudi kadar so prepiri in slabi dnevi, in b.) vezami kjer taksne ljubezni ni in ljudje vztrajajo v njih zaradi napacnih razlogov. Po mojem mnenju ogromno ljudi vztraja v vezah, ki jih dejansko ne osrecujejo, pa jih je strah oditi – zaradi milijon in enega razloga, ki si ga vsakodnevno dopovedujejo, posledicno pa mu zacno tudi sami verjeti. Kot drug problem pa bi izpostavil dejstvo, da ljudje nismo srecni sami s seboj. Zato iscemo partnerja, ki nas bo “osrecil” in zapolnil praznino, ki zeva v nas. Pri tem pa ne razumemo, da dokler nismo zadovoljni in srecni sami s seboj, in dokler nimamo radi sami sebe, ni cloveka na tem svetu ki bi nas lahko osrecil ali nas imel rad. Ne smemo iskati nekoga, ki nas bo osrecil, temvec nekoga, ki bo srecen z nami.

    • Se čisto strinjam, to je že za posebno temo. Vedno sem govoril, da ne moreš imeti rad nekoga, če nimaš najprej samega sebe. In obratno, ne smeš sovražiti nekoga samo zato, ker se ne počutiš dobro v svoji koži. Vse najboljše in najslabše, kar oddajamo drugim, izhaja iz nas samih, zato moramo biti tukaj izredno previdni 🙂

  • Bivši Fant in prijatelj s kterem je imela tudi več kot samo prijatljstvo pa mislim da ne gresta zraven v zdravo in srečno ljubezen?

  • Jure, jaz vaju s Tjašo spremljam že odkar približno vem, kaj ljubezen je. V vama vidim toliko vzporednic s svojo zvezo, sva v SŠ pričela podobno dogodivščino, ki traja že krasno desetletje. Nimam navade komentirati ljubezni, se preveč rada ukvarjam s svojo, ampak ta zapis je bomba! Meni ni prinesel veliko novega, me je pa ponovno pogrel pri srcu. Na taprav način. 🙂

  • To rabimo delit…..delim:)

  • Po mojem pa je zvezo, ki je tako končana, potrebno končati, ker, če se partnerja nista pripravljena truditi za njo, pomeni, da to preprosto ni to in nikoli ne bo. Če obupata, tudi zaradi dolgočasja, je boje, da gresta narazen, kot pa, da skupaj gledata v zrak.
    Marsikateri par pa ostane skupaj ravno zato, ker ni nekega ‘velikega problema’, čeprav sta skupaj nesrečna. In pogosto se tega zavesta po letih sobivanja, kar pa okolico, razumljivo, šokira. To zna biti še večji problem, ker eden drugemu jemljeta čas, ko bi lahko bila srečna eden brez drugega.

  • Jap…tale zapis pogreje srčka in povzame bistvo 🙂
    Hvala za tole! 😉

  • vrhunsko napisano.. thumbs up ?

  • Jure, odlično! In seveda se strinjam z mnogimi komentarji izpod tvojega članka. Dejstvo pa je, da mnogi šele po razhodu (ali je sporazumen ali pa tudi ne) ugotovijo, kako jim oseba iz preteklosti manjka. Sploh, če je zveza trajala desetletje, dve…Rado se dogaja, da pri iskanju novega partnerja iščemo podobnosti s prejšnjim. Oziroma, si želimo, da ta ne bi imel napak nekdanjega sopotnika. Narobe! Ampak smo ljudje. Učimo se vse življenje… Hotela sem povedati, da tisti, ki ste ugotovili povezanost ali še vedno pripadnost bivšemu, ne vztrajajte pri svojem. Navežite stik! Ne gre za poskusiti znova, ampak za nadaljevati tam, kjer ste ostali. Sami veste, če je upanje…Samo ne ostanite sami. Ne zaradi trme! Z leti je samota pogubna! Veliko se pogovarjajte, veliko objemajte in čutite!

  • Oooo kak lepo si pa to napisal!! ??? Zaključt pa tut lepš neb mogu ko si… ❤

  • Tale blog je poklon ljubezni. Celoten. Čudovito je brati zapise moškega, ki se zaveda sebe kot individuuma, a hkrati tudi pomena sebe v svoji družini.

    Malo off-the-topic, pa vseeno…sama sem odraščala brez očetove bližine in lahko rečem, da zame danes, ko imam 25 let ni bolj žalostnega trenutka, ko prideva skupaj na kakšnih srečanjih in imava težave s komunikacijo, ker sva premalo časa preživela skupaj. Jaz ne vem, kako bi se vedla do njega, on pa ne, kako bi se vedel do mene. In tako se minimalno pogovarjava.
    In vse kar si želim je, da moj otrok ne bo vedel, kakšen je ta občutek, ker ni prijeten. Želim poudariti dejstvo, da očetovska figura v vzgoji in odraščanju je pomembna in vsaka čast za zapise in razmišljanje, ki nam je tukaj v vpogled. Na trenutke groteskno boleče ali pa pocukrano, a vedno odkrito in prijetno za branje.

    Bi pa pohvalila tudi razmišljanje vaju obeh, kot zadovoljnega, srečnega para (danes sem prebrala namreč ogrooomno vajinih zapisov-delovni prazniki pač :D). Zdita se mi res super, še vedno nora eden na drugega, a hkrati vsak svoja osebnost. In ker nista pozabila, kdo sta, sta lahko srečna skupaj. Se dopolnjujeta, rasteta. In v takem odnosu odraščati je po moje ZAKON! Zagotavljam, da berem naprej, mali Višnji pa želim vse lepo, zagotovo bo zrasla v osupljivo odraslo žensko.

    Respect!

    • To je eden mojih najljubših komentarjev ever, sva ga oba z mojo večkrat prebrala. Hvala, Dijana, verjamem da boš tudi ti odličen starš. Pač, vsi se učimo, glavno je, da vsakič odnesemo nekaj novega iz tega 🙂

  • Najprej vse pohvale za vajine zapise:)
    Imam eno vprašanje. Kako naj sprejmem po sedmih letih srečne zveze to, da je partner postal kadilec? Če bi kadil, ko sva se spoznala, verjetno ne bi bila z njim, ker cigaret pa res nisem tolerirala. Stvari so se drastično spremenile…..zadah po cigaretah, skrb za njegovo zdravje ter konec koncev tudi denar, ki bi ga lahko namenil za zdrave stvari zanj ali za naju oba). Težko je to sprejeti:(

    • Težko odgovorim, še posebej zato, ker ne vem, kako bi sam reagiral v podobni situaciji. Verjetno je prvo vprašanje to, zakaj je sploh začel kaditi, nek vzrok mora biti, če prej ni čutil nobene potrebe po tem. Pomembno je tudi, da mu poveš svoje razloge, kako in zakaj te to moti in poskusita najti en skupen kompromis, ker če sta že toliko let skupaj, mora biti veliko stvari takih, ki vaju osrečuje 🙂 Držim pesti, da vama čim bolje uspe 🙂

  • V odnosu oba partnerja rasteta in se razvijata. Vsak zase a hkrati oba skupaj. Če nekdo ne želi rasti in se razvijati pa pride do razpada med obema parnerjema. Seveda se ne vrže puške takoj v koruzo in se najprej obe strani (ce se obe) po max močeh potrudita in rešita zadeve. Če ne gre, se zadeva konča…tudi po desetletjih.

    Ljudje smo zmotljiva bitja in daleč od popolnosti. Delamo napake iz katerih se- če si želimo- marsikaj naučimo. Vsak posameznik pa ima seveda svoje meje, do katerih napak lahko še osebo sprejme in jo ima rad in kje se to konča. Nekateri obupajo hitro, nekateri imajo več potrpežljivosti in razumevanja. Vsak zase pa lahko preceni kdo je vreden njihovega truda ter potrpljenja in kdo ne. Ljubezen je na koncu vedno zmagovalka, če ji le ponudiš priložnost!

    Jure odličen zapis, še več podobnih v letu 2018.
    Bodite še naprej tko super simpatična družinica!

  • Moje ime je JUANIA DANAJ. Želim si deliti z vami svoje izkušnje. Pravzaprav je moj mož zapustil zakonski dom več let po malem argumentu, ki smo ga imeli, zapusti moje dvoje otroke. Moje stanje se je poslabšalo iz dneva v dan saj sem hkrati izgubil službo. Vedno zaljubljen v njega in želim, da bi bil skupaj z našimi očarljivimi otroki, sem vzpostavil stik s Dr.Chambercom, ki sem jih našel na forumih. Bil sem prijetno presenečen nad vrnitvijo moža 3 dni po ritualih, Dr.Chamberc, in zdaj se je moja finančna situacija pozitivno spremenila, našla sem drugo službo in dobro sem plačana. Za tiste, ki imajo težave s sentimentalnimi, finančnimi, zdravstvenimi, psihološkimi itd. Se obrnite na Dr.Chamberc, da bi bili zadovoljni. Tu so njegovi stiki:
    E-naslov: chamberc564@yahoo.com

Pusti komentar na Jure Marolt Preklii komentar

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*