Kuk se maš rad?

Kuk se maš rad?

Prihranil vam bom veliko časa in energije. Vse knjige in priročniki, ki se kakorkoli dotikajo osebnostne in duhovne rasti, bodo s svojimi besedami prišle do istega zaključka: manj poudarka namenjaj drugim, rajši imej sebe. To je edina enačba življenja, ki univerzalno deluje. Bolj se trudiš ugajati, slabše se boš počutil. Ko postaviš sebe na prvo mesto, se stvari začnejo sestavljati na pravi način.

Bloggerji s(m)o precej specifična oblika zveri. Najbolj pogosto jamramo. Najdemo to ali ono stvar, ki nam ne diši, in to raztresamo naokoli za vse tiste, ki se s tem strinjajo. Tako vsaj pišejo tisti, ki želijo ugajati drugim. Jaz sem prišel do točke v življenju, ko mi je za druge bolj ali manj vseeno. To ne pomeni, da drugih ne cenim, ampak se zavedam, da na koncu dneva odgovarjam le sebi. Nobenemu drugemu, samo sebi. Torej so trudim pisati o stvareh, ki so univerzalno lepe. Ljubiti sebe je univerzalno lepo. Kdor je zadovoljen v svoji koži, bo dober do drugih. Kdor ima rad sebe, se bo trudil ljubezen širiti. Kdor pa pri drugih išče napake in to svoje notranje nelagodje širi naokoli, pa gnije navznoter. Ni se sprejel, želi biti nekdo drug. Ampak nekdo drug je že zaseden, tukaj nima kaj iskati.

Tudi jaz sem se trudil ugajati. Ker sem iskal lastno srečo pri drugih, verjel sem, da imajo drugi rešitev za moje demone. Pa sem se prilagajal in podrejal in spreminjal, dokler nisem ugotovil, da se zaradi tega počutim veliko slabše. Da z vsakim dejanjem izdajam samega sebe, da se prodajam prepoceni. Da s tem dejansko ubijam najbolj prvinski del sebe.

In zakaj? Mojega odrekanja okolje ni opazilo. Zanj sem bil še vedno isti, kot sem vedno bil. Torej sem se sprejel. Tak sem, drugačen ne znam biti. Nestrpen. Vzkipljiv. Tukaj lahko tisti, ki me poznajo, brez težav napišejo še deset osebnostnih pomanjkljivosti. Ampak te me ustvarjajo, so del mene. Njih nočem spremeniti, ker vem, da imam še več prednosti in sem na njih ponosen. Tako minusi kot plusi so tu, da me zaokrožijo. Da iz mojih posameznih delov naredijo smiselno celoto.

Najbolj podcenjena stvar na svetu je svoboda. Ne tista dobesedna, ampak osebna svoboda, da si vedno ti, ne glede na družbo in okolje. Ko si svoboden, počneš tisto, kar ti hočeš, ne tisto, kar ti drugi svetujejo ali okolje narekuje. Meni so ogabni tisti, ki mi nekaj svetujejo rekoč, da je to dobro zame. To nekaj moram sam odkriti, četudi na lastnih napakah. Življenje ni sestavljeno iz bližnjic, ne pozna univerzalnih navodil za uporabo.

Mislim, da mi nikoli v življenju ni bilo bolj vseeno zato, kar si ljudje o meni mislijo. In zaradi tega se počutim bolj svobodnega, kot sem se kadarkoli prej. Ugajanje je nedosegljiv ideal. Si predstavljaš, kako naporno mora biti tistemu človeku, ki je vsem všeč? Bljak, tega si ne želim.

Lagal bi, če bi rekel, da vem, kdo sem. Zato pa dobro vem, kdo nisem. Nisem tih in prilagodljiv človek, ki je lahko tak, kot bi si to želeli drugi. Lahko pa sem to, kar naj bi bil. Svojstven skupek prednosti in napak, ki ni ponovljiv v nobenem drugem človeku.

Želim ti življenje, polno sebičnih odločitev in banalnih napak. Nekaj čudovito svežega je človek, ki je za druge nepredvidljiv. Katerega se drugi trudijo nekako opredeliti, nekam uvrstiti, predalčkati, pa jim to ne uspe. Nekaj čudovitega je oseba, ki da sebi prednost pred vsemi drugimi.

Zato nehaj nekoga drugega spraševati, koliko te ima rad, ampak se vprašaj, koliko se imaš rad. Tukaj tiči zajec, ki smo ga izbezali iz grma.

 

12,457 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*