Ujetnik časa. Suženj časa. Človek rutine in navad. To sovražim pri sebi. Čeprav se trudim biti spontan, se vedno ujamem v teh navideznih vrtincih, v teh brezmiselnih omejitvah, ki diktirajo, kako naj bi moj dan potekal. Najprej to in to. Ko to končaš, je na vrsti to in to. Za kozlat. In veselje, če nekaj naredim v zastavljenem roku. In jeza, če mi kaj ne uspe.
Potem človek postane tako grozno predvidljiv. Hodi v iste trgovine, ob isti uri, na isti dan. Izbere vedno isto znamko, srečen v predvidljivosti okusa, ki ga lahko pričakuje. Ne poizkusi ničesar novega, ker ga je strah drugačnega. Zakaj je predvidljivo tako privlačno? In kdaj postane to preveč dolgočasno?
Tudi ljudje v tvojem življenju so vedno isti. Ker veš, kaj lahko od njih pričakuješ, ker veš, da jih bremeni vsaj toliko stvari kot tebe samega. Ali je kaj resnično bolj pristnega, kot to, da zaužijemo novo osebo? Ki se nam odkriva, plast za plastjo, in prinaša v naše življenje zopet nekaj čudovitega.
Čuječ razmišljaš že tretji večer zapored, ker zopet ne moreš zaspati. Takrat imaš občutek, da misli brezciljno tavajo, v resnici pa te opozarjajo na večji problem. Zadovoljil si se. Ne želiš ničesar novega. Verjameš, da si dosegel vse. Nato pa vstopi v tvoje življenje nekdo ali nekaj, ki je trdno prepričan/-o, da si na napačni poti. In se odločiš za novo pot.
Najtežje je, ko moraš spremeniti svoje navade. Tiste, v katerih si našel vso uteho tega sveta. Torej moraš to in to včasih prestaviti. Torej moraš to in to kar naenkrat spremeniti. Takrat šele ugotoviš, kdo resnično si in kaj resnično zmoreš.
Vsako življenjsko obdobje ima svoj namen. Ko si na svojem fizičnem vrhuncu, se mentalno še iščeš. Ko se do neke mere tukaj najdeš, začne tvoja fizična moč pešati. Tako to mora biti. V preteklosti nisi delal napak, ampak si raziskoval. Včasih dlje, drugič si hitreje stopil na pravo pot. Kar te je pred leti razveseljevalo, je danes le še medel spomin. Kar te je nekoč jezilo, je danes smešno nepomembno.
Še vedno se vrtim v vrtincu časa in navad. Prepogosto diktirata moj dan in, kar je še veliko pomembnejše, moje počutje. Čas. Nekaj, kar teče za vse enako, nekaj, kar drugi izkoristijo tako, da dela njim v prid, drugi pa so zasužnjeni z njegovo navidezno pomembnostjo. Že sama minljivost časa bi nam morala dati vedeti, da ga ne bomo nikoli premagali. Torej mu ne bi smeli polagati tolikšne veljave. Navade. Zakaj naj bi bil ponedeljek enak četrtku, marec enak juniju, dopoldne predvidljivo, večer neprebavljiv? Navade ubijajo našo ustvarjalnost. Navade iz nas ustvarjajo žive zombije, medtem ko imamo potencial, da se dotaknemo vsake osebe.
Strah. To je skupni imenovalec vse teh časovnih okvirjev, predvidljivih dejanj in rutinskih odločitev. Morda je pa danes napočil čas, da namesto krvavic z zeljem naročiš piščančji chopsui. Da greš spat dve uri kasneje kot sicer na delovni dan. Da pretakneš na nov program in nabaviš »fasengo« v drugi štacunci. Kar pa je še daleč pomembnejše, da se odpreš novi osebi in skupaj odkrivata, kaj lahko podarita ena drugi. Predvidljivost je en drek vredna. Za ranljivost pa rabiš jajca.
7,396 total views, 2 views today