Kot se je zgodilo z našimi praočeti – če si dečvo napumpal, jo boš pa ja še poročil. Spodobi se in pravično pa te fore. Ker je bila moja (najina) prioriteta že od vsega začetka dete, sva začela poroko načrtovati šele potem, ko sva dobila zagotovilo, da mala štručka uspešno in zdravo haja. Torej sva imela od odločitve za poroko do dneva d točno tri mesece časa. Sedaj je samo še mesec dni. Točno mesec dni.
Kot verjetno vsakemu povprečnemu moškemu, je tudi meni poroka precej abstrakten pojem. Glede na to, da sva skupaj že skoraj 13 let, ne rabim več uradnih zagotovil, da je najino razmerje trdno kot kamen, skala, kost. Vendar dekletce menda o tem tuhta že od svojega osmega leta dalje, tako da sem kakopak privolil v to za nadaljnjo srečo in mir v hiši. Če bo že dete, naj bo še ohcet.
Potem pa se začne načrtovanje. Če sem imel jaz približno tri alineje, ki sem jih moral obkljukati, da bo šlo vse po planu, je imela ona list A3 formata. Šele ob vsem tem načrtovanju sem ugotovil, koliko ljudi že dejansko poznam, ker sem vsakega, ki je kaj sposoben narediti, uporabil za načrtovanje poročnega dne. Ker je do poroke le še mesec dni, se je število stvari, ki jih je še potrebno doreči, nekoliko zmanjšalo. Samo še A4 list, ki je pribit na hladilnik, da me opozarja na to še v mojih najbolj ljubkih trenutkih, ko z glavo v hladilniku iščem naslednjo dobroto, s katero bom potolažil želodec.
Kar je še najbolj zanimivo, na vseh teh sestankih smo se dogovorili, da v bližnji prihodnosti sestankujemo še enkrat. Tako da tudi kljukic nisem mogel narediti. Dobra stvar vsega tega dogovarjanja in usklajevanja je ta, da večina tega poteka v kafičih, kjer pač imajo mrzlo pivo. To malo odtehta. Samo še mesec dni, si dopovedujem. Nikoli si ne bi mislil, da se bom tako veselil poroke, ampak to predvsem zato, ker bo nato končno vso načrtovanje za mano. Sploh ni bojazni, da bi kdajkoli iz kakršnegakoli razloga prekinila najino zvezo, ker sem trdno odločen, da si tega bremena več ne naložim na svoja pleča. Samo trikrat, torej. Prvič, zadnjič in nikoli več. Čeprav veliko odtehta, ko vidim veselje v očeh svoje izbranke, to priznam. »Samu še tu, pa unu, pa tistu, pa bova skor že vse zrihtala.« Moj divji moški pa nemo joče v notranjosti, ko se namesto z bojem na življenje ali smrt s kakšnim pobesnelim bivolom ukvarja s cvetličnimi aranžmaji.
Takšnih ali drugačnih nasvetov, kako naj bi izgledala poroka, je bilo malo morje. Najin poročni dan pa gre v smeri, kot si izključno sama želiva. Tukaj ne bo šlo zato, da se bova držala nekih »nemih« pravil ali želja drugih. Drugi so tam, da prisostvujejo najini sreči, ne pa da iščejo stvari, ki bi jih sami naredili drugače. Takih svatov ne rabiva. Svojo pričo sem izbral po sila preprostem receptu. Preletel sem seznam svojih prijateljev, tistih, ki so pomemben del mojega življenja že od začetka in izbral tistega, od katerega se lahko največ naučim. Tistega, ki ima življenje tako rad in vedno druge postavi na prvo mesto, četudi je zaradi tega sam pogosto na slabšem. To je zelo velika žrtev, tako da se sedaj učim od njega, da bom tudi sam postal tako pristen.
Vedno so me čudili tisti, ki se poročijo v kraju, ki ni njihov domač, ampak je menda lep, neki Otočci, Kostanjevice, Šentruperti inp. Midva sva rojena Novomeščana, ponosna na to nikoli povsem doraslo mesto, zato bova imela civilno poroko na Muzejskih vrtovih, cerkveno na Kloštru in fešto na Loki. Ker bodo s tem postali tej kraji za naju še toliko bolj posebni. Da pa dodamo poroki vsaj malo pristnega moškega, delno homoerotskega pridiha, smo se fantje odločili, da gremo neposredno iz poroke, naslednji dan, v nedeljo dopoldne, na dobrodelni tek na stadion, kjer bomo med 7 kilometrskim tekom izločali strupe predhodnega dne. In ker so se seveda že pojavili dvomljivci, ki ne verjamejo naši besedi, smo jo s tem tudi javno ovekovečili. Pa da vidimo, ko je jači.
In ko bo poroka za nama, bo vsa najina pozornost preusmerjena na dete. Nič več uradov, srajc v barvi šampanjca, protokolov, sedežnih redov in menijev, ampak bodo na vrsto prišle dude, pajaci, posteljice, igrače in pleskanje sobe. Komaj čakam. V nestrpnem pričakovanju, ki se verjetno lahko primerja s tistim osemletnega dekletca, ko sanjari o svoji poroki.
Prostata je revni sorodnik ščegetavčka. Ta misel mi je ful zabavna.
17,026 total views, 2 views today
2 Comments
Nice, a lot of immtvoepenrs! Thanks! We are very happy that we can assign more people to one task now!A team member did notice one thing: You cannot add time to a task for a previous date anymore. I checked and see that you CAN edit a time-tracking entry and change the date of that, but you cant create a time-tracking entry for yesterday. Some people like to put in hours for prious days. Is there a smart way to do this that we missed?
Yes, I must agree that a random carrot on the floor of a Halloween mansion party must be another sign. Brilliant. Absolutely brilliant. This has inspired me too. I can’t wait to praise this carrot for my beautification results.