Morda se nisva niti zavedala, kako drzna je bila najina odločitev. Z izbranko sva včerajšnje popoldne preživela tako, da sva osebno in nenapovedano raznašala poročna vabila povabljencem na dom. Kaj je tako posebnega pri tem? To, da sva veliko večino njih ujela povsem nepripravljene in v zelo različnih situacijah.

Eden njih je ravno kenjal na WC-ju in ni mogel odpreti vrat. Trije, štirje med njimi so popoldan spali v trdo. Nekaj njih se je ravnokar skregalo. Kolegica nama ni hotela odpreti vrat, ker ne odpira nikomur, ki le zvoni na vratih in prej ne pokliče. Naslednji je bil ves zakajen (seveda ne ciljam na cigaretni dim), zadnji si je zgoraj brez pripravljal večerjo. Večina jih je ležala na kavču in gledala televizijo. Kolikor je različnih ljudi, toliko različnih situacij. Ker sva bila nenapovedana, se na naju niso pripravili. To pomeni, da niso pospravili, nadeli svojih veselih, gostoljubnih izrazov in niso pripravili narezka. Bili so taki, kakršni so takrat, ko so sami doma.

Z bratrancem sva obujala spomine na spet ne tako močno oddaljeno preteklost, ko smo familije vsak vikend hodile od familije do familije in si vedno prišel nenapovedan. Kamor ti je zapasalo, tja si pač šel. Sedaj teh vikendaških mini selitev narodov ni več. Za vsak obisk se napovemo mesec dni prej, preden dokončno pozvonimo na vratih, še trikrat pokličemo – za zihr. Začeli smo zaklepati svoja vrata, obenem pa zapirati svoje srce, ki je bilo včasih tako dojemljivo za druga živa bitja. Ker je lastnina vedno bolj pomembna, ne sme nihče več preprosto priti na obisk. Moja bajta, moja pravila. Če pred leti nekoga ni bilo doma, si se pač sprehodil do naslednjega. Vsi niso poniknili pod zemljo.

V tem nezadržnem sodobnem ritmu, ki nam tudi ob vikendih onemogoča, da globoko vdihnemo in si odpočijemo, smo postali samozadostni do te mere, da se dobro počutimo le, če smo sami. Obiski so postali stresna stvar, ki se ji raje izognemo. Kot pri Pavlovem pogojnem poizkusu s psom in zvoncem, ki so se mu začele cediti sline vedno, ko je slišal ta zvok, začne nam hitreje biti srce vsakič, ko slišimo taisti zvonec. Ker je naše življenje planirano do zadnje podrobnosti, ga iztiri vsaka še tako spregledljiva malenkost. Tako se ne moremo nikogar docela razveseliti, pa čeprav ga nismo videli že zelo dolgo.

Če je človek v svojem grobem bistvu sila socialno bitje, ki najbolj do izraza pride ravno v stiku s sočlovekom, se tej socialnosti v zadnjih letih – zavedno ali nezavedno – močno odpovedujemo. Morda se ravno zato še vedno, ob vsaki možnosti, odpravim do bake na kmete. Kjer vrata niso nikoli zaklenjena in kjer si vedno dobrodošel, ne glede na uro in dan. Tam je nekako ta sosedska kolegialnost še mnogo bolj živa. Tukaj v mestu pa vsi bežijo za svoja vrata, srečni v svoji nedotakljivosti. Ampak s tem odrivajo tisto najbolj prvinsko v sebi. S tem namensko ubijajo svojo potrebo po stiku z ljudmi. Drugačnimi, različnimi in prav zaradi tega tako zanimivi.

Kdor se boji tega, da ga kdo ujame nepripravljenega, potem bo še naprej zaklepal svoja vrata in jih tudi ne bo odpiral, če obiski ne bodo vnaprej najavljeni. Jaz vzdržujem svojo prakso odpiranja vrat v samih gatah že dvanajst let (pali pri jehovkah, ker v trenutku sprevidijo, da je bitka z mano vnaprej izgubljena). Če že kdo vstopi na kozarček ali dva, si bom pa že oblekel tiste kratke hlače.

Ne zapiraj se za štiri stene, na zapiraj svojega srca. Kaj je človek, če je vedno sam?

31,967 total views, 2 views today