To zimo sem se odločil, da okrepim svoj imunski sistem. Seveda sem se odločil za naravni način, ker sem zadnjo tableto ali kakšen drug lekarniški zvarek nazadnje uporabil pred dvema letoma. Zato sem se pozanimal pri ljudeh, ki vedo o teh stvareh mnogo več kot jaz – kar je, blago rečeno, skoraj vsak –, in sem sestavil svoj vsakodnevni »recept«. Velika žlica domačega deviškega oljčnega olja, nekaj samih žličk medu in štiri do pet pravih limonad na dan. To je to, nikakršna kvantna fizika. Ko so bili pred kakšnim mesecem dni domala vsi bolni, sem preživel brez večjih stresov. En večer me je praskalo grlo, nekaj dni sem šmrkal. Nobenih glavobolov, nobene vročine. Dvignil sem svojo odpornost, okrepil svoj imunski sistem.

S tem pa pridemo do druge točke. Že dlje časa se trudim, da se poveča tudi moja odpornost do kretenov, da postanem imun tudi do njih. Sem namreč že občutno prestar, da bi dovolil vsakomur, da me vleče s sabo v svoj drek. Imam skupino svojih kretenov, ki se jim izogibam. Tako namreč lažje poimenujem tiste skupine ljudi, ki imajo eno ali več lastnosti, ki niso kompatibilne z mojo osebnostjo. To so: tisti, ki jih vse moti, tisti, ki neprestano jamrajo, in tisti, ki niso nikoli nič krivi. Taki so mi šli vedno na živce, ampak sem obrnil ploščo. Namesto tega, da jih sprejmem in trpim v tišini, sem razvil odpornost do njih oziroma jim dam jasno vedeti, da nismo za skupaj. Kar se mi zdi precej fer, ne?

Naučil sem se treh refleksnih odgovorov, ki moje kretene odvrne od tega, da vztrajajo pri svojem. To so »kaj pa čš«, »nimaš kej, bo že« in »taku tu je«. Po mojih sila preprostih preizkusih vedno delujejo. Praktični primer: pristopi do mene znanec (takšen človek pač moj pravi prijatelj ne more biti) in razlaga, kako ne mara nje, ker ne razmišlja kot on, njega, ker se ne oblači kot on, njih, ker so jim pomembnejše druge stvari kot njemu. Ko zaključi svoj predvidljivi monolog, med katerim moje misli prosto plavajo nekje med bevando, ležalnikom in Hvarom, mu odgovorim: »Kaj pa čš«. Poizkusi še enkrat, dvakrat, potem pa obupa. Ker ne pljuvava v isto skledo, mora najti nekoga drugega.

Pristopi do mene druga, ki jo vse boli, ki res nima sreče, ki jo nihče nima rad in ki bi spremenila skoraj čisto vse, če bi lahko. Jaz, jaz, jaz, au, fuj, ojoj. Melanholično utrjuje svoje razloge za neuspeh, medtem ko sem jaz v svojih mislih v objemu prelepe, nage ženske, ki se na srečo od grizljanja mojih bradavičk premika vedno bolj južno. Ko ta druga le konča svoje stresne misli, ji namenim besede opore: »Nimaš kej, bo že«. In gremo dalje.

Pristopi tretji, ki mu v življenju ne uspe, ker je imel drugi več sreče/boljše pogoje/boljša poznanstva. Ki mu nikoli nič ne uspe, za kar so krivi vedno drugi. To je eden tistih, ki je vedno v ozadju, ki je komajda opazen. Poslušen človek je namreč tisti, ki se ravna tako, kot drugi hočejo ali pričakujejo od njega. S tem si namreč pridobi priložnost, da svojo odgovornost preloži na druge. Med njegovim prelaganjem si predstavljam sebe pri igri z mojim detetom, s sabo imava tri različne žoge in nekaj pločevink piva (zame, kakopak). Ko ta tretji le preloži vso svojo odgovornost, se obrne do mene, pričakujoč razumevanje. Z nasmehom mu prikimam: »Taku tu je. Lačen sem ratal.«

Z mojim sodelavcem sva sila racionalna človeka, ki se skorajda nikoli ne razburiva, en blazno miren tandem. Nedolgo tega sva se v soboto zvečer peljala po avtocesti nazaj domov in na avtoradiu so bili Aerosmith s svojim Crazy. Seveda sva ob tem (eden bolj, drugi manj) uglašeno prepevala »I was cryiiiin’ when i met you, now I’m tryiiiin’ to forget you«, nakar tisti samooklicani radio z več dobre glasbe na polovici prekine komad in v svojem najbolj nesmiselnem miksu spusti nekakšen štanc od Guette. Tu sva se pa resno razburila. »Da jim jebem vse po spisku«, »kakšen kurčev prehod«, »sekret, sekret, sekret od radia!«. O tem govorim, človek mora izbirati svoje bitke, za določene stvari se je treba postaviti. Ne more ti pa iti vse na živce, ne morejo biti vse vedno drugi krivi, na tem svetu ni para ušes, ki bi to prenesla, pa naj si bodo še tako polna masla.

Seveda se zavedam, da sem tudi sam v marsikateri kategoriji kretenov marsikoga drugega. In to me prav nič ne moti. Daleč od tega, da bi želel ugajati vsakomur. Upam le, da bo imel isto mero vljudnosti in se bo v primeru, da me ne prebavlja ali me organsko zavrača, preprosto odpravil v drugo smer, da se bosta najini poti na tej točki ločili. Super zadeva, ta odpornost na kretenizem. Tvoji duši paše tako dobro, kot osvežilna, naravna limonada prija tvojemu grlu.

5,017 total views, 2 views today