Veš, skoraj sem že zapadel v to slovensko folkloro bentenja, nad vsem in vsemi. Dobil sem tudi odlično iztočnico v obliki tega, da sem si ogledal pol ure Bara. Presenečen – bolje rečeno osupel – nad »moškimi«, ki prihajajo za nami. Steroidi za zajtrk, kosilo in večerjo, v posteljo namesto z žensko z utežjo, medtem ko ima v drugi roki vedno telefon, na katerem si ogleduje, kateri moški ima naravne joške in kateri ne. Pred ogledalom se zamudi dlje časa kot sotekmovalke, medtem ko ga zanima, če ima katera od deklet »kaj za namazat, ker mora nekaj nujno urediti glede teh podočnjakov«. Na vprašanje, kako bo prepričal ljudi, da bo zmagal v šovu, je resno odgovoril: »S svojim videzom.« Tako je, to je bil odgovor odraslega, podepiliranega moškega, in ne najstnice na lepotnem tekmovanju.

Ampak popisati virtualno stran s te vrste zgražanjem bi bila sila preprosta naloga. Skoraj tako enostavna, kot da bi napisal recenzijo filma 50 odtenkov sive, v kateri bi s svojimi predhodniki tekmoval, kako bi ga bolj popljuval, koliko manjvrednostnih pridevnikov bi uporabil v eni povedi in podobno. Vendar če želim ostati zvest svojemu bistvu, tega ne morem početi. To je dolgočasno, čeprav virtualno bolj popularno, ker bentiti zna pa res vsak. Tako pa sem prebral sila lep stavek v nacistični antiromanci Mati noč Kurta Vonneguta: »Ljubi, dokler še lahko. Dobro ti bo delo.«

Kajti naš ego je tisti, ki nas ne spusti iz svojega primeža. Vsiljuje nam svoja izkrivljena prepričanja, kjer smo eden ali drug ekstrem. Razpeti nekje med občutkom, da smo čudovita, neponovljiva bitja in filingom, da nam nikoli ne bo resnično uspelo, da smo nevredni dobrega. Na koncu se zadovoljimo s tem, da preždimo večino dni in odštevamo. Odštevamo dneve do penzije, plače, naslednje fešte, novega izgovora. Tako gre vse resnično vredno mimo nas. Lahko pa bi dejansko nekaj naredili. Lahko bi ljubili, dokler še lahko.

Nekdo morda zmotno verjame, da jaz te zadeve pišem zaradi drugih ali da imam druge v mislih. Nikoli. To delam izključno zase. Morda se v njih kdaj kdo najde, ampak sicer gre za mojo zadevo. Veš, vsak od nas ima v sebi takšne ali drugačne demone. Vprašanje je le, koliko in kakšni so. In kar je še najpomembnejše, na kakšen način jih preganja. Tudi sam tovorim marsikateri sumljivi lik s sabo. In na ta način, ko jih napišem, ko jih poimenujem, jih preganjam. Dam jim vedeti, da jih vidim, da se jih ne bom ustrašil in da sem se pripravljen boriti. Veliko bolje je, da so na listu papirja kot pa le v moji glavi. Odprt spopad je zame najboljša rešitev. Seveda imajo drugi drugačne načine borbe. Nekateri tečejo, drugi slikajo, tretji plešejo. Le da jih naženejo vsake toliko na plano. Kdor nima nobenega demona, ta resnično ne živi. Tak ne ljubi, dokler še lahko.

Vse, kar moraš, je verjeti in si upati. Strah igra v našem življenju vedno pomembno vlogo in prav zaradi njega, v najboljšem popdesignovskem stilu (»vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni«), se odločimo za konservativno, bolj razumsko pot. Vendar so te poti pogosto preveč dolgočasne in predvidljive. Druga odločitev pa je na prvi pogled umazana, zanikrna stranpot. Drugi nam jo odsvetujejo. Ampak kdor se ne umaže, kdor se boji biti usran, ta nikoli ničesar ne poizkusi. Kot če imaš v postelji lepo žensko in se je ne upaš polizat, ker ji morda ne bo dobro. Dokler se ne umažeš, ne veš. Čistunov je ogromno, zakaj bi samovoljno stopil v to kategorijo, če lahko pa ljubiš na prvinski, včasih umazan način. Dokler lahko.

Moral se boš odločiti. Dlje boš odlašal, slabše bo. Imaš točno dve možnosti, dve poti. Če se boš odločil za prvo, te čaka mirno, predvidljivo življenje, kjer bo malih, vsakodnevnih porazov veliko več kot resničnih zmag. Lahko pa se odločiš in riskiraš. Seveda je vedno pravilno vprašanje, kaj pa če mi uspe? Nikoli se ne predaj vnaprej, ker si dejansko mnogo bolj močan, kot si misliš. Tudi zato, ker lahko ljubiš, dokler lahko.

Včasih se mi zdi, da sem o teh stvareh na tak ali drugačen način pisal že velikokrat. Ampak tukaj gre zame, za mojo borbo z mojimi demoni. Tukaj gre za to, da se prepričam, da imam dovolj moči, da se odločim za neprehojeno pot. Tukaj gre za mojo zavestno odločitev, da ljubim, dokler lahko. Ker sedaj že vem, kako dobro mi to de. Paše. Paše mnogo, mnogo bolj kot pa brezciljno pljuvanje. Takih »asov«je že tako preveč.

4,280 total views, 2 views today