Ker se zunaj zopet počasi, sramežljivo prebuja narava, se v človeku hote/nehote prebujajo prav posebni občutki. Lahko bi temu rekel celo zaljubljenost v življenje. Nikoli nisem razumel tistih, ki so trdno prepričani, da se lahko zaljubijo le v eno osebo. Meni se zdi – morda sem pa le tako naiven –, da se lahko zaljubiš v prijatelja, žival, letni čas, vonj, knjigo, v karkoli si resnično želiš. Seveda je zaljubljenost tudi najbolj varljivo čustvo. Nategne nas bolj kot internetni oglasi, ki nam ponujajo raven trebuh v petih dneh brez truda.
Ko smo zaljubljeni, je vse najbolj čudovito. Srečni prejemnik teh naših vihravih čustev je kar naenkrat najbolj popolna oseba na svetu. Tudi njegove pomanjkljivosti so kvečjemu simpatične, živ dokaz, kako nihče ni popoln. Ampak on, on je popoln v svoji nepopolnosti.
Nato pa mine nekaj časa. Bodimo natančni, nekaj let. Taista oseba, v katero smo se tako slepo sprva zaljubili, ni več taka, kot je bila na začetku. Len je, ne pospravlja posode za sabo, po hiši se sprehaja v samih gatah, ne zanima ga nič, kjer ni mogoče zabiti gola ali doseči koša. Zamisliš se, kako si pravzaprav zabredla v to sranje. Poizkušaš se spominjati občutkov, ki so te prevzeli na začetku. Zajebala si, si rečeš. Zopet si zamenjala zaljubljenost za ljubezen.
Ko pa se natančneje posvetiš vajinim prvim skupnim korakom, ugotoviš, da tudi na začetku ni nikoli pospravil posode. Vedno je na televiziji gledal le šport, ti pa si zaspala v njegovem naročju. Ni te motilo, da je bil vedno v boksaricah, ker je lepo grajen in ti je prijal pogled na njegovo telo. Torej se v vseh teh letih ni nič spremenil. Isti je, kot je bil na tisti dan, v tistem čudovitem trenutku, ko si se zaljubila vanj. To pomeni, da je problem v tebi. Dereš se nanj, da je ničvreden, da ti nič ne pomaga, da si naj obleče majico vsaj takrat, ko pridejo gostje na obisk, on pa te gleda v popolni nejeveri, z odprtimi usti. Ni mu jasno, kdaj se je to zgodilo, kdaj se je vse spremenilo. Zato uporabi tisti tipični moški obrambni mehanizem. Pove ti, da si zafrustrirana, zajebana prasica in odide. Vajine skupne zgodbe je na tem mestu konec.
Krivca za klavrn konec sta oba. Ti, ki mu nisi na konstruktiven in umirjen način razložila, da potrebuješ pomoč, da nista več stara devetnajst let in da se nočeš prekuriti kot tipična, malomeščanska gospodinja. Kriv je on, ki ni opazil jasnih znakov, da se nekaj kuha v tebi, on, ki se boji odrasti in prevzeti bolj resno vlogo v vajinem življenju. Dejansko sta oba isti osebi, kot tisti dan, ko sta se zaljubila eden v drugega. Vendar sta z leti padla v predvidljiv vzorec predvidljivih dejanj, kjer nista ohranjala ognja v vajinem razmerju. In kar je še najpomembnejše, nista se sposobna pogovarjati. Ne premoreta tisto malo empatije, da se postavita v kožo drugega. Veliko lažje, kot priznati svoj del krivde, je namreč v celoti obdolžiti drugega.
Nekaj najbolj čudovitega je, ko je človek zaljubljen. Spomnim se vseh svojih malih zaljubljenosti, ki so vse izredno pomemben del mene. Brez njih tudi mene ne bi bilo, vsaj v takšni obliki ne. Pogosto konec ni bil tak, kot sem sprva predvideval, ampak je bilo vseeno hudičevo vredno. Nikoli namreč nisi bolj živ kot takrat, ko si v nekoga ali nekaj resnično zaljubljen. Tudi hrana, zrak in spanje niso več pomembni. Nekako ti bo že uspelo. Vendar zaljubljenost mine, vedno mine. Takrat se pokaže, kaj ti je resnično pomembno. Do najpomembnejših si razvil ljubezen. Vendar za klavrn konec kakšne teh romanc ne krivi vedno druge strani. Če bi si resnično želel, da bi šla vajina zgodba dalje, bi že našel pot. Tako pa si usmeril vso svojo energijo drugam, kar je povsem pravilno. Vsak še zdaleč ni vreden moje ljubezni. Tvoje prav tako ne.
Nestrpno pričakujem naslednjo osebo, stvar ali občutek, ki mi bo spodnesla tla pod nogami. Zaljubljen človek je pač najlepši. Nesrečno zaljubljen človek ne obstaja. Morda je zaljubljen v napačno osebo, ki mu teh občutkov ne vrača, ampak kako srečen je resnično tisti, ki si dovoli biti zaljubljen!
23,653 total views, 2 views today