Vesel sem bil kot debelinko, ko povsem nepričakovano dobi še tortico svojega soseda. Vedno sem rekel le, da nočem biti prestar fotr. To pomeni, da moram biti toliko mobilen, da se bom z otrokom brez težav igral, ne pa da me bo zagrabilo v križu vsakič, ko bom kaj pobral iz tal. Sicer si pa nisem dajal časovnih omejitev. Vedno sem bil mnenja, da moram to začutiti. Pred nekaj meseci pa me je zagrabilo. Videl sem nekega otroka, vsega nasmejanega, ko se igra s svojim očetom, in sem si rekel: To bi imel tudi jaz. Pred nekaj leti tega še nisem bil sposoben. Takrat se je še preveč stvari vrtelo okoli mene, sedaj pa brez težav prepustim vodilno vlogo nekomu drugemu. Torej sem načrtno, odločno in trdno (pomežik) stopil v akcijo.

Sedaj, ko sva v pričakovanju, pa sem začel z raziskovanjem. Najprej sem se odločil, da kupim vse knjige o očetih. Ker so pač vse druge knjige o prvih otrokovih korakih najprej ciljale na mati (povsem razumljivo), sem želel izvedeti tudi to, kako je na drugi strani. V slovenščino prevedeni knjigi za prihajajoče očke sta natanko dve. Tako je, dve knjigi. Tukaj mi je že marsikaj postalo sumljivo. Torej sem odšel v našo mestno knjigarno in samozavestno rekel, da bi kupil Knjigo za očete. Gospa za pultom me presenečeno pogleda in vpraša: »A to sploh obstaja?« Ko ji zagotovim, da obstaja knjiga z natanko takim naslovom in to preveri na njihovi spletni strani, jo naroči, ker »nekaj takega pa res nimamo na zalogi.«

Da stopam po domala neprehojeni poti mi je postalo jasno, ko sem naslednji teden šel v knjigarno po težko pričakovano čtivo. Niso ga naročili, ker niso verjeli, da bom res prišel ponj. V tednu dni knjiga iz skladišča v Ljubljani ni zmogla neskončno zahtevno pot do Novega mesta. Ko pa sem se prisrčno in iskreno skregal, je prišla že naslednji dan.

Tako sem lahko dobil nekaj vpogleda v sodobnega očeta, ki je povsem drugačen od tistih, ki naj bi vzgajali nas. V nemški in skandinavski način vzgoje, ki pa je seveda daleč pred našim. Pri nas imajo recimo očetje dva tedna očetovskega dopusta. Dva tedna! V prej omenjenih državah se to giblje od dveh do štirih mesecev obveznega očetovskega dopusta. In kaj naj bi slovenski oče naredil v teh prvih dveh tednih življenja svojega novorojenčka, ko je ta še premajhen, da bi se zavedal česarkoli in ko novopečena mati potrebuje vso njegovo pomoč, da si opomore od rojevanja? Pol kurca. To pomeni zelo, zelo malo. Toliko lahko naredi, kar se tiče vzgoje njegovega otroka. Potem pa alo nazaj v službo, se bosta že družila ob večerih, ko bo spal, vikendih, ko bo polno drugih stvari na meniju ali med poletnim dopustom, ko se bo navajal na slano morsko vodo.

Našemu očetu torej ni lahko. Ni lahko pod pogojem, če želi biti vitalen del otrokovega razvoja v njegovih najbolj občutljivih letih. Seveda še vedno obstaja nemalo očetov, ki iskreno verjame, da je vzgoja otroka izključno naloga matere. Seveda so tej moški kreteni. Prvič v življenju mi bo pa prav prišlo, da sem prekerni delavec. Torej študentsko delo za tiste, ki so prestari, da bi delali prek študenta. Ker namreč delam takrat, ko lahko in mi časovno ustreza, nobenih večjih pravil. Tako se bom lahko prilagodil svoji novi, daleč najpomembnejši vlogi – vlogi novopečenega očeta.

Pač nisem karierni človek. Brez trohice slabe vesti postavim kariero za nekaj let na stranski tir, če to pomeni, da bom oče v pravem pomenu besede. Kariera mi ne bo nikamor ušla, vedno jo lahko ujamem, prvih nekaj let otrokovega življenja se pa nikoli ne vrne, če jih bom zamudil zaradi tako postranske stvari, kot je recimo dobra služba ali veliko denarja.

Vsak oče je seveda zgodba zase. Sedaj, ko berem toliko o vzgoji, lahko malo bolj objektivno ocenim delo mojih staršev. Čeprav sta naredila precej napak, vse le ni bilo tako slabo, dala sta mi dobro izhodišče. To hočem jaz za svojega otroka. Da mu dam čim boljše izhodišče, spodbujam njegov razvoj in zagotovim, da bodo za njegove primarne potrebe poskrbljeno. Za vse ostalo je več kot sposoben sam.

Zato sem se tudi odločil, da bom na svoji strani začel z novo rubriko, neke vrste očetovskim dnevnikom. Mamičinih dnevnikov je malo morje, ampak tudi očetje smo neskončno pomembni. Že med nosečnostjo se v naši glavi marsikaj spremeni. Zato bom pisal o tem, o čem razmišljam kot oče v nastajanju. Morda se bo pa kakšen prihodnji oče lahko kaj naučil na mojih napakah. Ne smemo namreč pozabiti, da je dojenje edina stvar, ki jo oče svojemu otroku ni sposoben zagotoviti. Za vse ostale naloge je povsem opremljen, če se tega le ne ustraši. Otrok ne izbira bolj ali manj pomembnega starša, ampak potrebuje enakovredna starša, ki ga vzgajata vsak na svoj način.

Neskončno se veselim te svoje nove dogodivščine.

4,176 total views, 3 views today