Še pred leti sem rad razmišljal, kako bi izgledal moj pogreb. V mislih sem vedno umrl mlad in vedno bi to dejstvo spravilo v obup množico ljudi. Šlo bi za fantastičen dogodek žalostne vsebine. Tam bi vsi stali, na lep, sončen, jesenski dan, prežeti z obžalovanjem, medtem ko bi razglabljali, kako čudovita oseba sem bil. Kako sem se dotaknil življenja številnih. Kako življenje brez mene ne bo nikoli več enako. Danes ne razmišljam več tako. Danes mi je vseeno, če pride ena oseba na moj pogreb. Vseeno, če se kdo poščije na moj grob. Ne bom žalosten, če ena sočutna misel ne obeleži mojega odhoda na onostranstvo. Danes na to gledam drugače. Kdor misli, da sem vreden njegove pozornosti, mi jo naj nakloni zdaj. Ne jutri, niti pojutrišnjem. Danes. Sicer je le hinavec. Hinavci mi pa nikoli niso bili preveč ljubi.
Ko razmišljamo o preteklosti, jo vedno idealiziramo. Kako je bilo nekoč vse odlično, kako brezskrbni in srečni so bili tisti lepi, čudoviti časi. Žal se pa tega takrat nismo zavedali in nismo dovolj cenili. Ampak čez nekaj desetletij bomo/bodo isto govorili o tem obdobju. Kako smo sicer morali malo zategniti pas, ampak imeli smo se pa nadvse imenitno. Zabavali smo se, uživali, brali, pili, peli, fukali, vse, kar šteje. Ko razmišljamo o prihodnosti, bo tudi ta nadvse bleščeča. Zgodile se nam bodo vse tiste reči, ki si jih zaslužimo. Postali bomo najboljši, najlepši, najbogatejši. Razmišljajmo o včeraj in jutri, kajti danes je pretežak. Njega se pa raje izogibajmo. Če bi hoteli spremeniti danes, bi zato dejansko morali kaj narediti. Danes, 29. decembra, sem se odločil, da bom 1. januarja začel novo poglavje v svojem življenju. Začel bom pisati svojo novo, boljšo zgodbo, bla, bla, bla, najlepša snežinka v vrtincu sreče, ki bo zaobjela slehernega. Torej v sebi čutimo vzgibe, ki kličejo po spremembi, telo nas opominja, da tako ne bo šlo več naprej, mi pa se zavestno odločimo, da to raje prestavimo na datum, ki lepše izgleda. Jutri je lažje kot danes, kajne?
Zato ljudje tako skoparijo s komplimenti na račun drugih. Ker se bojijo, kakšne posledice bo to imelo za njih sedaj, v tem trenutku. Seveda isti po navadi nimajo nobenih težav s tem, da nas opozorijo na naše napake. Ampak to počnejo za naše dobro, da ne bo pomote. Ne pljuvajo po nas zato, ker bi se potem sami boljše počutili, ampak so konstruktivno kritični do nas, ker jim gre toliko za naš dolgoročni uspeh.
Kot takrat, ko si resnično lačen, in na hitro poješ pico ali kebab. Najprej trenutek zadovoljstva, izpopolnitve, potem se pa začnejo težave. Najprej postanemo zaspani. Potem tečni, žejni in težki. Dva dni zapored na WC-ju kot mlade kozice kenjamo le male bobke. Dopoveš si, da ti to pa res ni pasalo, da je ta hrana zanič. Čez nekaj tednov pa ponoviš napako. Isto delaš svoji notranjosti vedno, ko spregledaš nekoga, ki počne nekaj dobro, in si osredotočen ter izpostavljaš le njegove napake, komplimente pa raje zamolčiš, tako da ostanejo nedorečeni v tvojem jedru. Tvoja notranjost postane čemerna, mračna, odbijajoča, ti si pa vsem zoprn. Zato povej dobro tistemu, ki si to zasluži, takoj in ne odlašaj.
Zato imajo ljudje tudi tako radi praznična voščila. Ker lahko nekomu iskreno zaželiš vse dobro, pa ti zaradi tega ni nerodno, saj priložnost to od tebe zahteva. Vendar problem s temi voščili je, da pridejo vsa naenkrat, so si sila podobna in zato težko zapomljiva. Pride pa v življenju vsakega neskončno temačnih dni, ko bi resnično potreboval le malo spodbude, le mali indic nekoga drugega, da nekaj pa le dela prav. Da mu je ob njem prijetno. Zato ne prestavljaj širjenja sreče na jutri. Ali pa na prihodnje leto, pa četudi je to le še nekaj ur oddaljeno.
V vsesplošni poplavi osebnostnih novoletnih zaobljub bi na prvem mestu morda morala biti tista, da v naslednjem letu ne boste več postavljali na prvo mesto le sebe. Če zamolčiš lepo, potem je to povsem enako, kot da o tej isti osebi govoriš grdo za njenim hrbtom. Isti trenutek, ko lepe besede ostanejo na koncu tvojega jezika, a ne zapustijo ust, globoko v sebi čutiš, kakšno napako si naredil. Oh, dragi moji. Tisti, ki misli dobro, pa tega noče ubesediti, ta je šele prvovrsten hinavec. Navzven trden kot skala, znotraj pa mehak kot babičine šamrole. Saj vem, da so že stari Inki razglabljali o tem, da moramo živeti za ta trenutek. V preteklosti smo se učili, da lahko danes nekaj lepega tudi naredimo. Prihodnost je pa najbolj čudovita ravno zato, ker je ne poznamo. Zakaj bi si kdo sploh hotel predstavljati, kako še bo? Potem ves čar izgine. Vse, kar moraš danes biti, je to, da si boljši kot včeraj. Tako lahko jutri postaneš fantastičen.
3,786 total views, 3 views today