Verjetno si že slišal za izraz, da je bil slon v sobi, ki so se ga trudili spregledati, pa tega niso znali. Ali pa da je v trenutku izsesal ves zrak iz prostora. No temu sem bil priča tokrat. Prednost in slabost lokalnega novinarja je v tem, da pokriva pač vse. Težko izbiraš med tebi ljubimi in neljubimi vsebinami, ker jih spet ni toliko. Tako sem bil pred dnevi na škofijski okrogli mizi, kjer je vrh katolištva razpredal o aktualnem vprašanju družine, vere in današnjih razmer. Nakar se ob vprašanjih obiskovalcev pred mano na nogi postavi možak, ki ga zanima, kako katolištvo danes gleda na homoseksualce in vero. Večna tabu tema. Sam je namreč eden teh, povrhu tega pa zaprisežen katolik.

V istem trenutku so se vsi obrazi obrnili stran, v najbolj odročen kot dvorane. Če bodo gledali dovolj stran, bo mogoče izginil. Morda ga pa sploh ni. Ko je omenil, da je istospolno usmerjen, je postal sovražnik celotne sobane. Skorajda brez besed je ostala tudi peterica moških za govorniškim odrom. Najbolj klerikalen med njimi pa je seveda zmogel logično razlago. On sploh ni istospolno usmerjen, ampak ne ve, kaj bi bil rad. Tako zmeden je, da išče napačne rešitve. Kajti Bog ni nikoli ustvaril človeka, ki bi živel v izvirnem grehu. Tak ni bil ustvarjen, tak je postal na lastno pest.

Sam pa gledam tega možaka pred mano. Stoji, ko posluša vse te razlage. Nemo posluša vsakega, ki ga opominja, da ni pravi katolik. Sprejema vsakogar, ki ga ne more več pogledati v oči. Molče ga tolčejo z vseh strani, pa ga z nobenim udarcem ne omajajo. Gledam ga in si mislim, da je to eden najpogumnejših človekov, kar sem jih kdajkoli videl. Stoji za svojimi prepričanji, čeprav jih obsojajo vsi. Ponosen je na to, kar je. Vsak človek je namreč zgodba zase.

Vedno bi moralo biti tako. Cena, ki jo plačaš zato, da si, kar čutiš, je različna. Ampak nikoli se človek naj ne bi prodal. Po tebi vedno udrihajo tisti, ki te ne razumejo. Tako jim je pač lažje, sicer bi morali morda pogledati globoko v dno svoje duše in razkriti tudi tisto, kar se pred vsemi tako trudijo skriti.

V mesecu obdarovanj in času, ko si ljudje zopet ustvarjajo seznam novoletnih zaobljub, bi morala prva na lestvici biti tista, ki sprejema drugačnost. Dejansko se moramo nauči imeti radi tisto, kar je pri drugih drugačno. Le tako lahko rastemo. Če človek ne raste, če skozi leta stagnira, potem je nekje zavil na stranpot. Sam se izredno trudim, da slišim vsak signal telesa, ki mi ga pošlje. Mnoge seveda preslišim, poslušati intuicijo in samega sebe se seveda ne naučiš čez noč, ampak signali postajajo vedno bolj logični. In glasnejši.

In kaj sem se naučil v zadnjem letu? Tega, da se iskreno veselim uspeha drugih. Nikoli nisem bil privoščljiv, ampak uspeh drugih mi je šel pogosto v nos, seveda ker je izpostavljal mojo lastno nemoč. Sedaj pa vem, da imam drugačne prioritete kot drugi. Če nekdo v nečem uspe, sem vesel zanj, saj nisem zaradi tega nič na slabšem. Dobim namreč to, kar si zaslužim. Nič več, nič manj. Na moj račun ni nihče boljši, bogatejši, srečnejši.

In kaj sem se naučil od junaka te zgodbe? Da vztrajam na svoji poti. Da vedno počnem to, kar verjamem, da je zame najbolj prav, tudi če drugi tega ne razumejo. Pokazal mi je, kaj je pravi pogum in vnovič mi je dokazal, da se lahko na najbolj nepričakovanih mestih vedno naučim nekaj novega.

3,303 total views, 2 views today