»Ko bom starejši, bi bil rad tak uglajen moški, kot si ti.« »Izgledaš kot kakšna kombinacija med Claudio Schiffer in Supermanom.« »Saj si kar lep. Za svoja leta.« Začelo se je. Namesto žensk mi zadnje čase komplimente podajajo moški. Tako dvomljivi so, da človek ni povsem prepričan, če so mišljeni pozitivno ali ne. Vseeno. Ali to pomeni, da moški tudi v besedah postajajo vedno bolj brezjajčni? Verjamemo, da si zaslužimo lepe besede, in si jih v najboljšem stilu dvanajstletnic poklanjamo kar sami, če nam jih že lepše polovice ne? Ali smo postali interaktivni najstniki, kjer smo vsi najlepši?
Včasih moški moškemu ni nikoli povedal, da je lep. Tudi če je res bil. To pač ni bilo okusno. Moški smo svojo premoč dokazovali na igriščih v tekmah ena na ena, ne pred špeglom. Lep moški je bil še vedno le moški, torej z njim nismo izgubljali časa. Danes pa je zgodba povsem drugačna. V drogerijah se znajdejo bolje od prodajalk. Za lase uporabljajo več pripomočkov, kot jih pozna frizerka. Mi smo poznali briljantino, pa še ta nam je grivo prej zjebala kot olepšala. In kar je še najpomembnejše, svoja čustva zelo radi izražajo in ubesedijo. Ti tampončki na dveh nogah, učlovečeni čustveni koloriti.
Del krivde je tudi na ženskah. Tako se bojijo, da z vsako lepo besedo, namenjeno moškemu, hranijo le njegov ego, da raje opustijo to dejanje. Pa saj na nek način lahko razumem njihovo razmišljanje – če se že obnašajo kot primadone, potem jim smrdijo od tu pa do Trzina. Bistvo komplimentov je le v tem, da so izvirni. In iskreni.
Pred časom sem se že spraševal, kaj je bilo prej, kura ali jajce, zajebana ženska ali pomehkužen moški. Kdorkoli je že ugledal luč sveta prej, to ne spremeni dejstva, da so vloge v marsikaterem pogledu zamenjane. Moški ni več lovec s harpuno v rokah in pipo v ustih, ampak sumljiv izdelek v oprijetih kavbojkah in s pederušo. Ženska ne nosi več tradicionalnih oblek in se nasmiha vsakomur na vsakem koraku, ampak v baggy trenirki in mastnimi lasmi gleda tako, kot da bo štihnila vsakega, ki si ji preveč približa. Ona ne rabi več nikogar, on jo potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Nikogar več nima, ki bi bil odvisen od njega. Ker pač ni sposoben rojevati otrok, je njegova funkcija omembe nevredna. Včasih je bil tisti, ki je nosil hlače v družini in jo preživljal. Danes se vse prepogosto le smili sam sebi.
Ker pa smo v svojem grobem bistvu zelo preprosta bistva – moški, namreč, večina žensk bi še vedno potrebovala navodila za uporabo -, se poizkusimo znajti sami. Ergo, če nam druge ne, si bomo pa sami pihali na dušo. Morda še najbolj pogosti komplimenti so tisti, ki so izrečeni v vinjenem ali okajenem stanju. Takrat nam je vseeno, visi nam dol, tudi ženskam. Ampak »opiti« komplimenti so pogosto zelo nevarni, saj lahko vodijo do pijanega seksa. Ta pa je preveč pogosto ogaben. Stvari, ki bi morale stati, so po navadi mlahave, potem neko divje nabijanje, ki mu ni ne konca ne kraja, medtem ko se zvoki tvoje soborke spreminjajo iz tistih pristnega ugodja, sledi mu zdolgočaseno spodbujanje, ki na koncu preraste v boleče, sistematične izustke, ki že težko pričakujejo konec te neprijetne izkušnje. Srečen konec je seveda pogojen z izlivom. Ta pa v takih pogojih še zdaleč ni samoumeven. Res je, malo sem se izgubil, se že vračam nazaj.
V nekaterih komplimentih je torej veliko več. Beseda je pač pogosto lahko najlepša stvar, ki jo poklonimo drugemu. V najboljšem stilu Riblje Ćorbe, ki se sprašuje, zašto uvek kurcu sviram, se tudi sam včasih vprašam, zakaj točno kurca sploh pišem. Vsakega začne kdaj žreti črv od znotraj, dvomi mu zameglijo sicer pretežno jasen razum. V takem trenutku potrebuješ rešilno bilko. Nekaj, česar nisi pričakoval, od nekoga, ki ti je povsem naključno križal pot. Torej mi je povedala, koliko ji pomeni moje pisanje. Ne vse, pogosto se pa res najde v njem. Zahvalila se mi je za to in me tesno objela. Okej, si rečeš, to je torej to. Ne materialno plačilo, ampak notranja zadovoljitev, pa čeprav le za trenutek. Razumeš. To je tiste vrste kompliment, ki vedno sede. Ni povezan z zunanjostjo, ampak s tem, kar je velik del tebe. Okej, razumem. Če je beseda lepa in hkrati iskrena, potem odtehta ogromno.
Še vedno pa verjamem, da se je treba za kompliment lepega dekleta močno potruditi. Če nekaj dobiš, ne da se zato potrudiš, potem nima dejanske vrednosti, gre le za trenutni fiks, človek to pozabi. Kdor ni pravi borec, pa nima pri pravih ženskah kaj iskati.
4,155 total views, 4 views today