Z leti ženska postane nekaj več. Morda izgubi tisto nedolžno, mladostno lepoto, toda ostrina njenih potez in besed me na določen način močno rajcata. Tista oprijeta krila, snežno bele srajce in visoke pete, ki jih obvladajo do potankosti … Fantaziram, kako bi me razvajala. In kako bi fukala. Takih žensk ni treba nič učiti, vedno so korak pred tabo.
Morda se jih malo bojim. Tega, da bi me lahko spregledale. Tega, da se s fukom iščem. Tega, da se še nisem našel. Kurac kot kompas, ki me tako pogosto pelje na napačno pot. Ampak kaj, ko je napačno vedno tudi tako prekleto dobro. Misliš, da se lahko naveličaš fuka? Trde ženske riti, njene vlažne pičke, obdelovanja klitorisa? Ali se lahko kdaj iztrošiš? Fizično že, tudi kurac sčasoma dokončno omahne, ampak ali lahko iz glave izbiješ podobo vsega, kar seks je? Vonja, potu, vzburjenja, orgazma, krikov, sramnih dlak, občutkov, penetracij, ejakulacij, drkanja, lizanja, fafanja, krčev, sluza?
Ni hotela seksa. Želela je le pogovor. Prevečkrat so jo že prizadeli, da bi se še enkrat več opekla. Tako da sva se pogovarjala. Dva tridesetletnika, ki ju druži skupni strah: da sta iz dneva v dan starejša, a hkrati bolj osamljena. Da sta se vedno razdajala vsem, a od tega nista odnesla nič, kvečjemu rane srca. Da je bilo celotno desetletje rednega seksa le njun pobeg iz realnega življenja, ker se bojita zveze. V zvezo moraš vložiti najpomembnejši del sebe, odpreti se moraš drugi osebi, tukaj ni več skrivalnic. Pri fuku je vse bolj prvinsko. Vse se lahko hlini. Užitke, besede, občutke … Orgazme. Fuk je samo pobeg. Ampak trenutno lahko samo bežim. Zato fukam. Zato moram redno fukati, ker se v nasprotnem primeru lahko zgodi kaj resnega, na to pa nisem pripravljen. Fukam zato, ker se bojim odrasti. Zato, ker upam, da mi bo uspelo tako pretentati življenje.
12,002 total views, 2 views today