Nikoli najprej ne pogledam filma. Z razlogom so filmi po knjižnih predlogah in ne obratno. Najprej knjiga, če pa mi je ta še posebej všeč, pogledam še istoimenski film – če seveda obstaja. Otroke s postaje Zoo sem prvič prebral še v svojih osnovnošolskih dneh. Zakaj pa ne, saj v knjigi nastopajo naši vrstniki, v povsem drugačnem prostoru in času.
Mi, otroci s postaje Zoo je nastala iz serije daljših intervjujev z dekletom Christiane F., ki sta jih med letoma 1975 in 1978 opravila novinarja revije Stern. Drogeraška scena je takratne mulce v Berlinu zadela kot strela iz jasnega. Prve leviske, rdeča šminka, tablete, hašiš, heroin, prostitucija. Približno tak vrstni red. Fiksati so se mnogi med njimi začeli že pri svojih dvanajstih. Zopet mnogi od njih niso dočakali svojega sladkega šestnajstega rojstnega dneva. Christiane v tipičnem nemškem analitičnem slogu opiše, kako je sama padla v to past. Brez posebnega dramatiziranja in melodramatičnosti, kot da bi bilo to nekaj povsem običajnega. V to je pač padel vsak, ki je bil dovolj kul. Poslušal si Davida Bowieja in si drogiral. Hašišarji so bili nižje na hierarhični lestvici »drznih«, samo igla v žilo je bila dovolj kul.
Generacija živih zombijev, ki so se pri štirinajstih začeli prodajati »frajerjem« (to so tisti modeli, ki so plačevali za spolne usluge). Vse, da si zaslužil za naslednji dope. Skrivalnice, laganje staršem, špricanje šole, zbirališča v diskoteti Sound in nastavljanje na postaji Zoo. Otroci, ki so se iskali, nekaj pa našli le v drogah. Premladi, da bi razumeli, kaj pravzaprav pomeni prodajanje lastnega telesa ali že preveč otopeli, da bi se zaradi tega sploh sekirali.
Christiane je ubrala precej predvidljiv ritem. Šola jo je dolgočasila in je iskala vstop v starejšo družbo. Najprej nekaj tabletk, da ni bila preveč »down.« Potem hašiš, ker so ga kadili tudi drugi. H (krajše za heroin) je bil le logična posledica. Najprej skozi nos, ampak šus kmalu ni bil več dovolj. Le igla je bila dovolj. Denarja ni imela, ker jo je mama začela sumiti, čeprav ji ni znala pomagati. Torej nastavljanje. Ampak samo ročno ali »francosko«, drugega ni bila pripravljena storiti. Dokler je pač rabila fikse bolj pogosto, tako da je morala prelomiti svoje obljube. Tako je postala prava fiksarska nevesta, prav tisto, kar je vedno govorila, da nikoli ne bo. Čeprav je imela fanta Detlefa, ki pa je zabredel še globlje od nje.
Večkrat je prekinila. Cold turkeye je preživela, potem pa je zopet poizkusila čisto malo, ker lahko neha kadar hoče. In tako znova in znova. Šla je na nekaj odvajanj, vendar je vedno znova pobegnila. Nekajkrat jo je prijela policija, pa ji je tudi zato bilo vseeno. Čeprav se je zavedala, da njen fizični konec ni več tako daleč – medtem je namreč zaradi drog umrlo kar nekaj njenih vrstnikov -, si ni znala pomagati. Sedaj je bila že izgubljena. Z dopeom je bila ta ugotovitev vsaj nekoliko lažja. Njena mati se oklene zadnje rešilne bilke. Odletita do njene tete na podeželje, kjer jo tudi pusti. Daleč od Berlina in skušnjav, tam se naj bi njeni vrstniki ukvarjali z drugimi stvarmi.
Christiane F. je s to serijo intervjujev zaslovela. Njena zgodba je javnosti in oblastem, ki so si predolgo zatiskali oči, nazorno pokazala, kaj se dogaja z mladimi v Nemčiji. Po knjigi so posneli film, danes, pri svojim enainpetdesetih, pa bo izšla tudi njena avtobiografija.
Otroci s postaje Zoo zadenejo tudi bralca. Skupaj z antijunakinjo trpiš in navijaš zanjo, čeprav sedaj že dobro veš, da je obsojena na neuspeh. Upaš, da si ne zasadi igle v roko, da ne vstopi v avto tistega neznanca, da jo je tokrat pa res izučilo. Seveda jo ni. Seveda je še vedno stara le petnajst let, življenje pa je zanjo še vedno čista neznanka. Čeprav se zaveda, da sta H in prostitucija njen konec, ne vidi druge poti.
Otroci s postaje Zoo so čista klasika. Zapis časa in kraja, krik mladih, ki vsaj enkrat ni bil povsem preslišan.
9,181 total views, 2 views today