»Lahko noč, čupko mali,« sem rekel, ko sem ugasnil svojo lučko za branje. »Dobiva se na vogalu Oblačne ceste in ceste Lepo spi …«
»Ne bom več dolgo, srček,« je rekla. »Lahko noč.«

Vsakemu emotivno izpopolnjenemu človeku gre ob takih besedah seveda na bruhanje. Ta stavek prikriva več bolečine, kot kaže dejanske naklonjenosti. Vendar, v to sem padel. V tako branje, v take besede. Pravzaprav so me prinesli okrog. Lotil sem se knjige Most prek večnosti Richarda Bacha, ker mi je bila priporočena. Ker je šlo za avtorja Johana Livingstona Galeba, on pa menda res ve, kaj piše. Zanimivo, da je Galeb ena tistih knjig, ki jo je vsak med nami prebral, pa nihče ne ve kdaj ne kje. Še manj pa točno, o čem gre. Menda je neka duhovna rast, neka pozitivna zadeva. Menda …

Ko sem se prebijal prek prvih strani Mosta prek večnosti, sem bil navdušen. Ob večernem branju knjige sem prav čutil pospešeno bitje srca, ki je zmotno mislilo, da je odkrilo zaklad. Prvoosebni pripovedovalec v knjigi mi je bil sprva zelo blizu. Po svojem nekoliko odklonskem, nevsakdanjem razmišljanju, ignoranci do denarja in želji po uživanju na vsakem koraku. Kmalu pa je začel iskati idealno žensko, dušo dvojčico. Vse ženske, s katerimi se je dobival, so bile najlepše, a so imele najmanj eno pomanjkljivost, zaradi katere so ga odbijale. Vse v njegovem življenju je bilo najbolj čudovito, tudi napake. Iščoč ljubezen, je letel po zraku – tudi dobesedno, saj je pilot. Potem je srečal Leslie. Najprej sta bila seveda prijatelja, bila mu je kot sestra. Zopet najbolj čudovita in najlepša ženska na svetu, ki se lahko opiše samo z najbolj nenadkriljivimi pridevniki, zaradi katerih lahko nepripravljen bralec dobi napad sladkorne.

Nato se začne njun skupni boj. Želita en drugega, a ne za vsako ceno. Richard zato poizkuša storiti to, česar se najbolj boji. Da se spremeni za nekoga drugega, da se prepusti nekomu drugemu. Vedno je užival v svoji vlogi samotarja, le da se ni zavedal, da je bila to le pretveza. Ugotovi, da je bistvo vsega samo in le ljubezen. Življenje z Leslie je pogosto težko, a skupaj sta srečna. Namesto dveh sta sedaj eno. Namesto nenehnega iskanja novega se Richard zadovoljno sprijazni, da večje sreče v življenju pravzaprav ni. Za osebo, ki je bil največji nasprotnik poroke, je zakon z Leslie najlepša stvar na svetu.

To je Most prek večnosti v grobem. Poduhovljeno iskanje prave ljubezni in cena, ki jo je nekdo pripravljen plačati zato. Morda sem do knjige nekoliko krivičen, vendar je prekomerna osladnost pogosto le krinka za pomanjkanje dejanske vsebine. Na koncu namreč pove to, kar že vsi vemo. Da je ljubezen dejansko edina nekaj vredna, največ. Vseh teh 300 strani čupkotov, srčkov, piškotov, miškotov je pa le za tiste z neobčutljivim želodcem. Richard Bach, naplahtal si me. Sedaj sploh nisem prepričan, če bi še enkrat prebral Galeba. Ampak menda živali niso tako nore, da bi se ukvarjale s takimi osladnostmi. Menda …

Moj dejanski odnos do knjige ponazori že naslednji primer. Nekaj dni je bila ta knjiga moja spremljevalka na plaži. Med tistim popoldanskim odmorom – nekje med poldne in četrto uro popoldne, ko je prevroče, da si na plaži, in raje počivaš v apartmaju po kosilu –, sem knjigo puščal kar na plaži. V pristnem dolenjskem narečju sem si namreč dejal: »Če mi pa kdo hoče pajsnt Most prek večnosti, potem pa kar naj.« Začuda me je vedno čakal na brisači.

27,109 total views, 2 views today