Včasih smo sedeli ob radijskem aparatu in čakali, da je spiker napovedal naslednji komad in če nam je bil všeč, smo hitro pritisnili rec in ga posneli na kaseto. Najslabša stvar, ki se je lahko zgodila, je bila ta, da so med tebi ljubim komadom začeli napovedovalci kaj duhovičiti. Besede, besede, besede, sam pa si nestrpno pričakoval melodičnost težko pričakovane pesmi. Na vsaki radijski postaji si točno vedel, kdaj bodo na vrsti glasbene želje. In to je bilo v časih pred »Več iste glasbe«, kar je pomenilo, da so Mambo No. 5 zavrteli kvečjemu dvakrat na teden. Priložnost zamujena se je tako le redko vrnila. Kolega je bil tako navdušen nad komadom Zombie od Cranberrisov, da je eno kaseto posnel v celoti samo s tem štiklcem. Tako je imel v walkmannu 60-minut Zombija v eno. Tako je, tudi takrat so že obstajali emoti. Kako smo šele navijali trak! Ko si jo pač nekajkrat presnel, se je trak slej kot prej ujel. Zafeclal do enomoglosti. Potem se je pa začelo reševanje tistega, kar se je še rešiti dalo, nategovanje in ravnanje traku. S kemičnim svinčkikom v eni in pokvarjeno kaseto v drugi roki smo bili vsi laične verzije MacGyverja.

3,972 total views, 2 views today