V peskovnikih pri vrtcih smo izkopali manjše luknje, se umaknili za nekaj metrov in vrgli naše činke. Frnikolali smo lahko po več ur skupaj. Bile so vseh barv in velikosti. Debelinke pogosto nismo dopustili, kjer z njo res nisi mogel zgrešiti, igra potem ni bila fer. Spomnim se, da je bila na Glavnem trgu trgovina, kjer so prodajali frnikole v tistih majhnih mrežastih vrečkah. Takrat je otrok težko dobil lepše darilo kot veliko čink naenkrat. Verjetno se jim je reklo činke zaradi zvoka, ki so ga proizvedle, ko je ena udarila ob drugo. Čin! Tako da dejansko činkamo še danes, le da z vinskimi kozarci. Čin, čin.

3,747 total views, 2 views today