V: Življenje z mano je tako preprosto, včasih kar zavidam svojima staršema. Začela sem počasi hoditi, veliko že povem, pleničk skoraj ne nosim več in sem na sploh sila samozadostna. Vsake toliko se mi zazdi, da jaz bolj vzgajam svoja starša kot obratno. Življenje naj bi tudi bilo preprosto, mi pravijo. Zakomplicirajo ga le odrasli.

J: Hjooo, vsak dan je več dela z njo. Najprej je začela čebljati in sedaj v najboljši ženski maniri čeblja ves čas. Ker se je odločila, da ni navdušena nad plenicami, smo začeli uporabljati kahljico in sedaj to kahljico jemljemo sabo povsod, kamorkoli gremo. Če grem na pir, imam s sabo za zihr kahljo. No, sedaj je odkrila še nov pogled na življenje in se je začela postavljati na noge in malo hoditi. To seveda počne tako okorno, da jo moram vseskozi spremljati.

V: December mi je skoraj toliko všeč, kot je tebi čokoladni souffle na dan, ko se je celotni svet zarotil proti tebi (se pravi na ponedeljek). Najprej sem mislila, da bodo te dolge noči dolgočasne, ampak ugotovila sem, da lahko ogromno stvari počnemo skupaj. S tatatom listava revijo in tam iščem stvari, ki so nama všeč. Danes sem si zaželela predstavo. On jo bo odigral, jaz bom pa v občinstvu.

J: »Kaj bi rada počela, Višnja?«, jo naivno vprašam. »To! To, to, to!« Vse bi počela, vse naj bi počel z njo. Listava revijo in njej se vse dopade. Kako preprosto je takšno življenje, si mislim. Ampak tukaj sem jaz, ki moram vse to narediti. Pa je zima pa me kar malo zebe in bi se najrajši kar ulegel na kavč in pokril z deko in premišljal o letu, ki tako hitro polzi skozi moje prste.

V: Potem sva skupaj brala pravljice in potem sva se igrala šotor in potem sva se igrala spomin in to je vse čudovito. Želim, da čim več stvari narediva sama. Zadnje čase tatata spet nekoliko bolj boli hrbet, mi pravi. Jaz sem njegova skoraj dvanajst kil težka živa utež, ki ji je vse zabavno. “Lahko te pa dam štuparamo in tečeva malo gor in malo dol po hiši, si za?”, me vpraša.

J: Seveda je za. Še, še, še, kriči. In jo prevračam in se smeji. In jo kotalim in se smeji. In jo primem za rokici in jo guncam levo in desno, naprej in nazaj, dokler močno ne zajoka …

V: Zaboli me. Rokica me zaboli, pa ne vem zakaj.

J: Hitro jo peljeva na urgenco, ker svoje desne roke sploh ne premika. Mala nežno joka, jaz pa nemo preklinjam vse, kar je v meni, ker nisem bil dovolj pazljiv. Otroški jok je nekaj najhujšega, kar lahko slišiš. Otroški jok, katerega vzrok je tvoja neumnost, je še toliko bolj boleč. Izkaže se, da ji je desni komolček malo skočil iz svoje naravne pozicije in zdravnica ga hitro namesti nazaj. Mala se drži kot najbolj pogumna punca na svetu in vseskozi imam občutek, da to počne samo zato, da se ne bom počutil še slabše.

V: Ni me strah, ker sta oba ob meni. Sicer me rokica še vedno boli, ampak je že boljše. V čakalnici se igramo skrivalnice in kmalu pozabim, da se je karkoli slabega zgodilo.

J: Zdravnica mi pove, da se to dogaja zelo pogosto. Da ni priporočljivo, da kadarkoli otroka držimo za rokice in guncamo, ker so njihovi sklepi zelo občutljivi. Še nikoli se nisem počutil slabše v svoji koži, vendar vsaj vem, da bo z njo vse v redu.

V: Ko pridemo domov, se naprej igrava. Tata je nekam bled, ampak ga močno stisnem, da ga potolažim. Samo igrala sva se, mu dopovedujem. Te stvari se zgodijo.

J: Otroci so tako preprosta in iskrena bitja, si mislim. Nič mi ne zameri. Nič manj me nima rada, še bolj se stiska k meni. Življenje je preprosto, če se zavedaš, kaj v njem je tisto, kar je najbolj pomembno. Vem, kaj bom podaril svojemu otroku v teh prazničnih dneh. Tisto največ, kar lahko podariš vsakemu otroku – svoj čas. To je vse, kar potrebujejo.

 

11,148 total views, 4 views today