Verjamem, da je večina nas odraščala v upanju, da bomo všeč čim večjemu številu ljudi. Če nas bodo drugi imeli radi, potem smo v redu. Če je treba, smo za večjo všečnost pripravljeni tudi zanemariti kakšen del sebe, ki ga drugi morda ne bi razumeli.
Vendar sčasoma dojameš nekaj povsem drugega. Ljudje te ne bodo imeli radi, če boš preveč prijazen. Ne boš jim všeč, če si preveč miren, glasen, debel, počasen, egoističen, samozavesten … Če se sprijazniš s tem, da drugim preprosto ne boš všeč, je mnogo lažje. Kajti drugi bodo vedno na tebi našli nekaj, kar jim ne bo povšeči. Ne bodo te imeli radi, ker je tako pač lažje. Ljubezen je težka, sovraštvo je sila preprosto.
Največ, kar lahko narediš zase in za vse druge je, da ti je povsem vseeno. Človek se s časom spreminja. Ali ga v to prisilijo življenjske preizkušnje ali pa je to njegova osebna odločitev, je povsem nepomembno. Gre zato, da je vsako življenjsko obdobje za nekoga drugega nov preizkus. Če se vajini nazori ne ujemajo, mu ta sprememba ne bo všeč. Torej si primoran, da pozabiš nanj. Če želiš živeti svoje življenje, drugi ne obstajajo vse do takrat, ko poskrbiš zase.
Neverjetno veliko vlogo v našem razmišljanju in odločanju ima mnenje drugih. Pogosto pogojuje naše odločitve. Pravzaprav bi moralo biti ravno obratno. Naše odločitve so tiste, ki krešejo mnenja drugih. Naj bodo pozitivna ali negativna, to ni naša stvar. Tako kot pravi tisti preprosti rek: »Kaj si drugi mislijo o tebi, tebe čisto nič ne briga«. Menda se le mali ljudje ukvarjajo z drugimi. Morda mora vsak od nas to razčistiti pri sebi – koliko dejansko razmišljaš o ljudeh, ki nimajo nobenega neposrednega vpliva na tvojo življenje?
Tukaj se skriva past interaktivnega vsakdana. Število ljudi, ki izražajo svoja mnenja o vseh in vsem, se je močno pomnožilo. Za tam, okul, 1756-krat.
Ugotovil sem, da je veliko bolje, če se vzdržiš komentarjev in preveč rednih objav. Nič ni bolj neumnega kot pa medmrežno preganjanje in pregovarjanje z nekom, čigar ime ne znaš prebrati in ki ima za profilno fotko svojega sveže napudranega mačka, v svojih komentarjih pa uporablja preveč eksplicitnih ločil in pozabi izklopiti Caps Lock.
Ko smo že pri tem, obstaja nekaj besednih zvez, ki bi se jih morali ljudje izogibati. Trio adijo, ekipa, da te skipa, karkoli s pripono porn (food, word, etc.), subota je dan za alkohol, selfie, selfiestick, throwback Thursday na ponedeljek, kratice, ki jih ne razumejo. Zakaj hodijo ljudje na izlete v čudovite kraje, pa se potem odločijo, da to fotografsko ovekovečijo tako, da je njihov fris čez sedem osmim fotke, nekje v desnem zgornjem kotu pa je obris nekaj takega, kar bi lahko bil ali blejski otok ali pa trojanski krof, tudi ne razumem. Ampak to je le moje mnenje.
Karkoli že narediš, najbolj prijeten občutek je, če se brigaš samo zase.
Kar pomeni, da te bo morda nekdo zaradi tega označil za arogantnega. Ampak to smo že predelali, predalčanju in označevanju ne boš ušel v nobenem primeru. Kar določa človeka je to, kakšen je v odnosu do drugih. In s tem mislim v dejanskem, fizičnem odnosu, ne pa tistem interaktivnem. Ni pomembno, če ali kako hitro odgovori na zasebno sporočilo na Facebooku, ampak če se ti ne boji pogledati v oči ali te objeti, ko to najbolj potrebuješ. Interaktivno je pol kurca vredno, ko si sam v svoji sobi in se tvoja notranjost prazni sorazmerno tako hitro, kot se baterija na pregretem telefonu.

»I’m not a prophet or a stone aged man, just a mortal with potencial of a superman. I’m living on.« ~ David Bowie

5,099 total views, 4 views today