Na Radiu SI je bil pogovor z Nizozemko, ki živi v Sloveniji, in je dejala, da jo fascinira, kako politično razdeljena je naša država, da kaj takega verjetno ni nikjer na svetu. Zato v luči nedeljskega referenduma ne gre zato, ali si za ali proti, ampak ali si lev ali desen, ateist ali katolik, anarhist ali janševc. Povsem vseeno mi je, ali si za ali proti, če znaš svojo odločitev razumsko utemeljiti. Ne pa da si za zato, ker ti gre cerkev na kurac, in proti zato, ker bodo pedri vzgajal tvojega otroka. To je dejansko nivo pogovora, na katerega se je vse spustilo. Ko nižje več ne gre. Ker te ni strah, da ga boš dobil v rito, ampak te je strah tega, da boš mogoče ob tem užival.
Soočenje na nacionalki je bilo zgrešeno že v nizkem štartu. Zakaj je vsako stran zagovarjalo približno 20 ljudi, ko pa je imel ob tem vsak 30 sekund časa, da povzame svoje misli? In potem so šli na prvo žogo. Na žaljenje. Na obtoževanje. Na posmehovanje. Kdor je izbiral radikalce na proti strani, se je verjetno prav fajn zabaval. In imena. Za naše otroke najbolj skrbi tisto, ki je iz Kluba Češplja. Naši otroci so prestrašeni, pravi. Seveda so prestrašeni. Predvsem tega, da bo nekoč morda ta klub postal parlamentarna stranka.
Povsem razumem, da je proti nekdo, ki je globoko veren. Pač verjame v drugačne stvari. To še ne pomeni, da ne obstajajo tudi drugačni ljudje. Pred časom sem bil na okrogli mizi, kjer je vstal možak in je povedal, da je goreč katolik in homoseksualec. Predstavnik Cerkve pa mu je odgovoril, da je samo zmeden in da ni gej. Ne moreš biti namreč gej in katolik, to pač ne gre. Namesto da bi sprejeli nekoga, ki išče pomoč v veri, z odprtimi rokami, ne glede na to, kakšna so sicer njegova prepričanja.
Sam sem za. Vedno sem se nagibal liberalni strani, še vedno rad poslušam Niete in vse, kar je vsaj malo uporniškega, tako da se po defaultu uprem tistemu, ki nekomu nekaj prepoveduje. Ampak zato ne obsojam tistih, ki so proti in to znajo utemeljiti. Grozljivi so razlogi, ki se jih nekateri oklevajo. Sedaj bodo pedri vzgajali naše otroke. V Sloveniji se letno posvoji približno deset otrok. Pred tem moraš opraviti približno dvajset razgovorov in psiho testov, da vidijo, če si primeren zato. Preden bosta pri nas dva geja ali lezbijki lahko posvojili otroka, bo minilo še pol stoletja. Danes je po medmrežju zopet zaokrožila slikica jokajočega dečka, ki pravi, da noče dveh očkov. Ta dva sta bila seveda na rave partyju, natabletana do konca, v samih gatah, med tem ko sta twerkala. Ravno njima je seveda prišlo na misel, da si želita posvojiti otroka.
Vse skupaj je pač preraslo v nov lov na čarovnice. Prihodnost bo na to gledala s posmehom. Kot smo z nejevero gledali posnetke, ko so pred pol stoletja na ameriškem jugu možje v belih kapucah obešali in sežigali temnopolte, ker so pač manjvredni. Kot so se pred slabimi sto leti moški posmehovali vsaki ženski, ki je želela izraziti svoje mnenje, češ da je njeno mesto samo v kuhinji in da nič ne ve. Ko bomo čez pol stoletja poslušali razloge, zakaj istospolni ne smejo imeti enakih pravic kot heteroseksualci, jih bomo označili za nore.
Trenutno živim kičasto zgodbico iz družinske pravljice. Imam ženo, otroka, psa, hiško, vrt in srečo. Vendar ni bilo vedno tako. Ker je bila moja mati bolna večino mojega otroštva in je fotr posledično več delal, sem bil pogosto sam. Ko je mama umrla, sem bil izgubljen. In takrat sem potreboval samo ljubezen. Povsem vseeno mi je bilo, kakšnega spola je, le da vidi v meni nekaj dobrega. In imel sem neznansko srečo, da sem jo v moji izbranki tudi našel. Zato želim, da ima vsak otrok ob sebi ljudi, ki ga imajo radi. Tudi moja hči bo odrasla. Morda bo imela rajši punce, tega ji ne morem (in mislim) preprečiti. In če se to zgodi, ji privoščim vse to, kar sem v družinski sreči našel sam.

8,050 total views, 4 views today