Poglejmo si sedaj nekoliko pobližje drugo skrajnost: tiste ljudi, ki se bojijo odrasti. Tiste, ki so pred petnajstimi leti na srednji šoli bili über kul, ker so bili odlični športniki/glasbeniki/najmočnejši pivci/najlepši patroni. Ampak čas se – na srečo – z enakomernim tempom za vse premika vedno le naprej. Športna kariera se nikoli ni do konca razvila, ni mu uspel predor na glasbeno sceno, po alkoholu mu je sedaj hitro slabo, lasje se redčijo, gube nabirajo. Ampak on je še vedno isti, kot je bil v gimnazijski garderobi. Ker takrat je bil na svojem vrhuncu in tega ne želi izpustiti iz rok.

Strah ga je. Če odraste, ne bo več tako priljubljen. Zopet bo tako kot v njegovih otroških letih, ko ga starša nista opazila, nikoli pohvalila. Ko nikoli ni naredil ničesar, kar bi resnično pritegnilo njuno pozornost. Kot da se že svoje celotno življenje vrti v začaranem krogu, iz katerega ne najde izhoda. Punca ga je že dolgo let nazaj zapustila, ker se ji ni več dalo vsak drugi dan nacejati na klopcah in poslušati vedno istih starih zgodbic, ko so bili nepremagljivi, najboljši, nenadkriljivi. Želela je nekaj več, da skupaj rasteta, da pustita določen del življenja za sabo in pišeta novo, skupno zgodbo. Ampak on se s tem ni mogel in bil pripravljen spoprijeti. Še vedno ima nekaj istomislečih kolegov, ki imajo iste cilje v življenju. In ki so vitalen del teh preživetih zgodbic iz srednješolskih dni.

Kot pravi v naslovnem komadu tega zapisa: »Who wants to live forever?« Ali, kar je še mnogo huje, kdo hoče živeti le v enem obdobju svojega življenja? Kdor misli, da je mladost najboljše obdobje v življenju, ni nikoli resnično užival v prihajajočih letih. Ko se človek osamosvoji, začne odločati in odgovarjati za svoja dejanja, dokončno odraste. Tiste mladostniške peripetije, pa naj bodo še tako zabavne, seveda pusti nekje daleč za sabo. Kot prijeten spomin in opomin, iz katerega je zrastel. In ne sme pasti v tisto tradicionalno past, ki nam govori, do katerega leta moramo nekaj narediti. Človek je čutna žival, ki jo je razum v precejšnji meri izpridil. Ko potrebuješ osamosvojitev od staršev, to začutiš v sebi. Ko moraš zamenjati šiht, ti to nakažejo številni dejavniki. Ko se počutiš za to pripravljenega, začneš ustvarjati družino. Vsak človek ubere svojo pot. Pomembno je le to, da ne stagniraš. Da se nikoli ne ustaviš in obupaš. Da na koncu sprejmeš določeno situacijo, čeprav ta iz tebe ustvarja čustvenega zombija.

Zato so hrepenenja po večni mladosti nekaj povsem nesmiselnega. Nekaj takega si lahko želijo le tisti, ki vse dobro v življenju povezujejo z zunanjim videzom in prelaganjem odgovornosti. Takrat si menda najlepši in imaš druge, ki skrbijo zate. Vendar lahko iz lastnih izkušenj povem, da je nekaj najlepšega noseča ženska, pa naj bo stara 20 ali 40 let. Da ga ni boljšega občutka od tega, da si očka v nastajanju. Da soustvariš bitje, ki te bo potrebovalo za zgled. Ampak kot sem že omenil, za ta sila pomemben korak sva se odločila, ko sva težnjo po tem začutila v sebi. To te preprosto zadene, ne moreš spregledati. Udarec je silovit in te opomni, kaj je tvoj naslednji korak. Sedaj si toliko zrel, da nisi več najpomembnejši. Sedaj so pred tabo izzivi povsem drugačne vrste.

Lahko pa seveda mirno stagniraš. Obujaš spomine, čislaš preteklost. Vodi te strah, strah kot motivator pa je sila zajebana reč. Ne upaš, ker ne veš, če boš zmogel. Ampak bistvo je ravno v tem, da poizkusiš. Večina naših dedov je imela do moje starosti za sabo že eno svetovno vojno, tri ali štiri otroke, težave s križem (posledica vsakodnevnega dela na njivi) in kakšno nalezljivo bolezen. Pa so vseeno brcali dalje, čeprav je šlo včasih tesno. Danes pa nas iztiri že to, da moramo pri tridesetih razmišljati, da bi se odselili od staršev.

In zato nekateri raje ostanejo prisesani na mamino ziziko in očkovo denarnico. Ker se ne zavedajo, da življenje dejansko prvič v celoti zaužiješ takrat, ko se osamosvojiš. Jebeš večno mladost, daj mi dovolj poguma, da ponosno dočakam starost, zadovoljen s svojo prehojeno potjo.

3,443 total views, 4 views today