S.P.O.Š.T.O.V.A.N.J.E.

S.P.O.Š.T.O.V.A.N.J.E.

Vedno sem bil prepričan, da so najbolj žleht, nesramni in brezobrazni nekateri vozniki, ki sleherniku prekolnjejo šest generacij zapovrstjo, ne glede na njegovo raven šoferskega znanja. Sedaj pa sem mnenja, da je primat močno prevzela druga vrsta. Gre za interaktivne/internetne nergače/drekače. Tiste, ki se skrivajo za izmišljenimi imeni in sumljivimi profilkami, ponavadi kakšnih mačk, ki so na las podobne Che Guevari. Tej ti šele jebejo vse, kar se te je kadarkoli držalo.

Moj moto je preprost. Če nimaš kaj lepega za povedat, potem je bolje, da ne poveš nič. To še posebej velja za internetni živež. Če človeka ne poznaš in ne deliš njegovega pogleda na svet, potem preprosto odmisliš vse skupaj. Za kaj bi se spuščal v vse te spletne gonje, če pa lahko medtem počnem kaj mnogo bolj produktivnega, kot je recimo to, da se igram ristanc s sosedovimi otroki?

Vseeno je naša mala kokoška polna teh internetnih križarjev, ki skačejo iz portala na spletno stran, iz bloga na Instagram in popluvajo čisto vse, kar jim pride pred oči. Potem pa se, osvobojeni lastnega gnoja, počutijo mnogo bolje. V stilu »zakaj bi šlo njemu dobro, če gre meni slabo« ni pred njimi varen nihče, od novoizvoljenega predsednika vlade do Doroteje iz Hrastnika, ki je prepričana, da naj mamice manj dojijo v javnih prostorih. Vse je idealna priložnost, da se določeni sprostijo.

Tam čez lužo poznajo odličen pogovor, ki pa je, kot velja za večino stvari, ki jo prenesemo od Američanov, zmotno zasnovana: Sticks and stones may brake mi bones but words will never hurt me. Ampak prav besede so tiste, ki najbolj prizadenejo. Izgovorjene ali izrečene. Fizična bolečina ponavadi kar kmalu mine, bolečina grde besede pa te lahko spremlja tedne, mesece, leta. Kdor se tega ne zaveda, je mnogo bolje, da čim manj govori.

Tišina pa je nasploh podcenjena. Zakaj so ljudje prepričani, da se ne smejo ugrizniti za jezik? Da morajo vedno povedati svoje mnenje, da vedno trdno stojijo za svojimi stališči? Ampak ta stališča so pogosta le njihova, ne moreš jih implicirati na druge. Kar je pomembno zame je ničvredno za drugega in obratno.

Upam, da bodo sčasoma uvedli nekakšno internetno policijo, restriktivni organ, ki bo v čudovitem svetu medmrežja polovil vse te nepridiprave, ki se kot krvosesni komarji, ki jih je letos iz dneva v dan več, napajajo in hranijo s tem, da bentijo čez vse. S tem poskrbijo za dve stvari – da olajšajo svojo nezadovoljno notranjost in da opozorijo vse somišljenike, da so med milijoni ljudi, ki dnevno koristijo družbena omrežja, tudi taki, ki so drugačni. Drugačnih pa ne maramo, to pa ne. Vsi enaki, vsi enakopravni je pravljična poved.

V mojem idealnem interaktivnem svetu komentiraš tisto, kar ti je blizu. Če ima kdo drugačno stališče, ga pustiš, da njegov avtor še naprej išče pot v lastni zmoti. Njegovega drugačnega mnenja ne dojemaš kot napad na tvojega. Raznolikost bogati, pravijo, a se večina napaja le z prepričanji, ki jih v sebi nosijo že od malih nog.

Preden naslednjič nekoga anonimno popljuvaš, dobro premisli. Kaj boš s tem spremenil pri dotični osebi, kaj imaš od tega ti. Če je v obeh primerih odgovor, da bo vse tako, kot je bilo prej, potem raje pametno molči. Misli si, kar si hočeš. Ampak s tem si ohranil svoje dostojanstvo in dostojanstvo osebe, ki tudi išče svoj prostor pod soncem. #vsizaspostovanje

 

7,480 total views, 2 views today

One Comment

  • Jaz tudi ne maram vseh teh virtualnih zlob, ki ves cas grizejo in blatijo, ampak ne maram tudi teh zapisov, ki rekoc, da se proti ponizevanju borijo, spet ponizujejo. Ne rabimo ne prvega in ne drugega oz. proti prvemu se lahko borimo tudi tako, da ne pocnemo drugega. In potem nova represivna sila online policije, ne bo potrebna ☀️☀️☀️☀️

Pusti komentar na manja Preklii komentar

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*