Samomor

Samomor

Enkrat letno kar moraš, sem si rekel. Pisati o smrti ni težko, čeprav tudi ni lepo. Moja mama je naredila samomor na današnji dan pred enajstimi leti. Dolgo sem se ogibal te teme, morda iz sramu, morda iz nemoči, kakorkoli. Ko pa sem se s tem sprijaznil, sem ugotovil, da je treba o tem govoriti. Smrt, ki je pač tako pogosta kot rojstvo, pa nihče noče govoriti o tem. Samomor, ki je vedno bolj pogost, pa ga nihče niti ne omenja, ker je to tabu tema.

Kot v filmih, kjer omenjajo pet stopenj izgube in žalovanja. Najprej nastopi zanikanje. Ne moreš sprejeti dejstva, da je ni več. Včeraj je bila tukaj, danes je ni več. Kaj bo torej jutri z mano? Nihče ne more biti tako sebičen, da misli le nase. Da za seboj ne pusti ničesar več. Potem nastopi jeza. Ta je bila v mojem primeru prisotna najdlje. Jezen nase, na svet, na vse, kar me je obkrožalo. Ker sem imel občutek, da imam pravico do tega. Tretjo in četrto stopnjo sem nekako izpustil, ko gre za olepševanje situacije in depresijo. Nekako sem sprejel to, kar se je zgodilo. Nisem prvi, ki je to doživel, še zdaleč ne zadnji. Kar je bilo, je bilo, z razlogom ali ne, človek mora dalje, kakor sam ve in zna.

Kaj ti potem ostane? Spomini. Slabe odmisliš, ker niso več pomembni, ampak samo lepi, ki se jih oklepaš z vsemi štirimi. Moja mama je zame postala najboljša. Idealiziral sem jo v svojih spominih, napravil sem jo mnogo boljšo, kot je bila v resnici. Imela je toliko – ali pa še več – napak, kot jih ima vsak od nas, ampak je lažje, če jo imam za najboljšo. Ker gre za moje subjektivno mnenje, je povsem vseeno, če ima realno podlago ali ne.

Nedolgo tega sem bral raziskavo o ženskah, ki so žrtve psihofizičnega nasilja s strani partnerja in v oči je zbodel predvsem en podatek: vsaka od njih je v svoji mladosti izgubila enega od staršev. Človek, ki še vedno odrašča, se lahko povsem izgubi, ko ga zapusti tako pomemben človek v njegovem življenju. Mlada oseba, ki izgubi starša, potrebuje tvojo pomoč. Tudi če njegove besede ali dejanja pravijo drugače. Potrebuje pomoč, ker se človek zelo težko sam potegne iz brezna, v katerega je padel. Zamisli si situacijo, ko ti ne moreš več zaupati svojih težav mami. Isti, ki ti je bila celo življenje na voljo. Isti, ki bi zate naredila čisto vse.

Samomor ni čisto nič drugačen kot kakšna druga smrt. Ne glede na to, kakšno je vaše stališče do te radikalne poteze, njen konec je povsem isti kot pri vseh ostalih oblikah smrti. Osebe ni več. Čez čas ni več pomembno, kako je nekdo odšel, ampak le dejstvo, da ga ni več. V tebi je luknja, ki je ne znaš zapolniti. Nekaj nas je imelo to srečo, da smo imeli ob sebi ljudi, ki se niso obrnili stran. Ampak te sreče nima vsak. Nikoli ne bodi eden teh, ki se temu poizkuša izogniti samo zato, ker je tebi tako za trenutek lažje. Če se boš o tem pogovarjal, bo lažje vsem vpletenim.

Kaj si torej želim? Da bi še kdaj prišel domov na nedeljsko kosilo, ki bi mi ga skuhala mama. Da bi še kdaj skupaj zaplesala. Da bi me silila, da napolnim tri vreče ozimnice, čeprav pol te hrane ne bom nikoli pojedel. Da se skupaj usedeva in v miru spijeva kozarec vina. Ne želim veliko. Čeprav vem, da je to tudi preveč. Ampak človeka ženejo želje. Ne obžalujem ničesar. Ko pogledam najina skupna leta, se mi včasih zdi, da sva v najinih osemnajstih letih doživela veliko več kot mnogi drugi v štirikrat daljšem obdobju. Morda zopet le idealiziram, ampak to smo že obdelali, to je povsem v redu. S ponosom govorite o vsaki osebi, ki je pustila pomembne sledi v vašem življenju, tudi če je ni več. Tudi če je odšla na napačen način. Ker je mnogo stvari napačnih, ampak nič ni bolj pravilnega, nič ne pusti v tebi boljšega občutka kot dober človek.

49,052 total views, 54 views today

3 Comments

  • Jure, takrat nisem imela pojma … in še danes mi je hudo zaradi tega. Vem pa, da bi bila tvoja mama danes ponosna nate, ker si tako izjemen fant. In to, da se je tako iskreno spomniš in svoje spomine deliš z nami, je najlepši poklon njej…

  • Bravo za pogumen članek in hvala, ker to deliš z nami!

    Uroš

  • Jure, spomnim se dneva, ko smo izvedeli novico o tvoji mami, moja se je spomni po dobrih stvareh, v mladosti sta bili dobri prijateljici.
    Prav je da se svoje mame spominjaš take kot je bila. Vem, kako je izgubiti starša. Čeprav je moj oči odšel proti svoji volji (ne razumi napačno). Takrat si jezen na ves svet.
    Tudi sama si želim, da bi še kdaj lahko objela svojega očija, mu dala poljub, ko odhajam da bi še kdaj skupaj poslušala pesmi iz njegove mladosti. Najraje pa bi videla; da bi se z mami spet smejala in se objela tako kot včasih.

    Hvala za to objavo!

Pusti komentar na Uroš Preklii komentar

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*