Bomo pač spali vsi skupaj

Bomo pač spali vsi skupaj

O tem, da pri nas prakticiramo skupno spanje sem že pisala, ker pa me mamice vseeno pogosto sprašujete, kako to pri nas funkcionira in kakšno večerno rutino imamo, sem se odločila, da tej temi namenim ponovno nekaj več besed.

Da bomo spali vsi skupaj sem se odločila že med prvo nosečnostjo oziroma mi je bilo to nekako najbolj logično. Ker sem sama kar velika zaspanka, si nekako nisem mogla predstavljati, da sredi noči na dve uri vstajam iz tople postelje in dojim sede v zibalnem stolu, po možnosti nekje v drugi sobi. Malce me je kljub temu skrbelo, da bi v spanju novorojenčka pokrila preko glavice ali ga pomendrala, zato sva z Juretom na začetku otroško posteljico postavila tik ob zakonsko posteljo, da bi hčerkico po podoju prestavila vanjo. Vendar sem jaz vedno zaspala nazaj preden se je hči sploh do konca podojila, tako da sem to idejo po kakšnem tednu opustila.

Hčerkice seveda nisem potlačila ali zadušila in mislim, da je večja verjetnost, da do zadušitve novorojenčka pride, če spi sam v svoji posteljici. Pojav smrti v zibki so znanstveniki veliko raziskovali, ugotavljali so, da so nepojasnjene smrti otrok v spanju značilne predvsem za zahodni del sveta, medtem ko na vzhodu tega pojava skoraj ne poznajo. Prišli so do spoznanja, da vzhodne kulture v večini prakticirajo skupno spanje novorojenčka s starši, kar blagodejno vpliva na ritem bitja otrokovega srca in enakomernejše dihanje. Pri novorojenčkih namreč dihalni ritem še ni popolnoma vzpostavljen, zato lahko v globokem spancu »pozabijo« dihati.

Vsa ta dejstva so mojo odločitev o skupnem spanju le še utrdila. O tem koliko časa bomo spali skupaj takrat nisem razmišljala in ker sem prvo hči dojila več kot dve leti, se je naše skupno spanje kar podaljševalo. Ko sem izvedela, da sem drugič noseča, smo končno uredili otroško sobico in pričeli razmišljati o tem, kako starejšo hči preselit v svojo sobico. Pa so dnevi bežali mimo in kar naenkrat smo bili štirje. Ja nič, bomo pač spali vsi skupaj 😊

Moram priznati, da so mi bili ti prvi tedni po prihodu iz porodnišnice, ko smo se vsi skupaj stiskali na zakonski postelji, najlepši. Se mi zdi, da je tudi zaradi tega prva hčerka zelo lepo in hitro sprejela novo družinsko članico in se privadila na to, da ponoči mamica ni več samo njena. Skupno spanje pa je postalo oteženo, ko so Zarjo pričeli mučiti krčki. Najhuje je bilo ravno med 9h in 11h uro zvečer, ko smo Višnjo dajali v posteljo, zato je uspavanje starejše hčerke prevzel Jure. Midve z Zarjo pa sva v tistem obdobju najpogosteje zaspale kar v dnevni sobi na kavču.

V tem času sta se tudi Jure in Višnja zelo zbližala. Očka je postal glavna faca, ki poleg pravljice za lahko noč pred spanjem dovoli v postelji pogledati še enega Backa Jona. Ponoči pa se je tako lepo stisniti pod njegovo veliko roko. In čeprav se je Jure na začetku pritoževal nad Višnjinimi nočnimi akrobacijami, je bilo takoj jasno, da ne more več brez svoje nove »cimre«, kakor ji on reče 😊. Tako sva midve z Zarjo pristali v otroški sobici, kamor smo imeli na začetku plan preseliti Višnjo. In zdaj z Juretom ponoči vsak stiskava svojo malo opico. Midva sva zadovoljna, punci sta srečni in vsi smo naspani.

Vseeno sva se z Juretom dogovorila, da bosta pred prihodom novega družinskega člana, ki se nam pridruži maja, mali opici skupaj preseljeni v otroško sobico. Tak je plan. Ampak pri nas pogosto ne gre vse po planih 😊

 

14,904 total views, 4 views today

One Comment

  • Nas je 5 na zakonski postelji (3,1,0 let) tudi naši načrti so splavali po vodi 🙂. Čeprav včasih celo noč na enem boku, ampak ne zamenjam za nič 🙂

Pusti komentar na Matka Preklii komentar

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*