Blogerji, vlogerji, vplivneži, influencerji, tisti, ki imajo veliko sledilcev na IG-ju, ker imajo ful dobro rit/joške/filter/ker so pokupil vse Indijce, da jim lajkajo objave, kakorkoli jim že rečete. Še vedno ima veliko ljudi napačno percepcijo, da s(m)o interaktivne lajdre, ki se prodamo vsem in vsakomur za dobro pest graha.

Tako kot povsod drugje so tudi na tem področju nekateri, ki mečejo slabo luč na vse druge. Ker se resnično prodajo za vse in fehtarijo pri firmah, da jim nekaj naredijo, če jim tej le dajo kaj v zameno. Pri veliki večini, ki jih tudi osebno poznam, pa je zgodba povsem drugačna. Pred prvim evrom so že nekaj let ustvarjali in to za lastno dušo. Pisali ali ustvarjali so, ker so tako čutili. Situacija se je potem nekoliko spremenila in podjetja so ugotovila, da smo zaradi pristnosti (vsaj upam, da je temu tako), odlično marketinško orodje. Z večjim dosegom in večjo kredibilnostjo kot jih nudijo klasična oglaševalska orodja.

Kar ne pomeni, da dobivamo stvari na »lepe oke«. Pogosto gre za dolge ure usklajevanja in pogajanj, preden kakšno sodelovanje dejansko ugleda luč sveta. Še vedno so prepogosto resna podjetja tista, ki mislijo, da ne delamo skoraj nič in da lahko našo osebno znamko brez slabe vesti izkoristijo in pomolzejo do zadnje kaplje.

Vedno rad poudarim, da sem pred prvim evrom ali prvim izdelkom, ki mi ga je nekdo ponudil, napisal približno 150 strani v Wordu, velikost pisave 12, Times New Roman z razmikom 1,15. To je okvirno sto šestdeset tisoč besed. Tri leta pisanja blogov, ker sem to rad počel. Nič nisem od nikogar pričakoval. In takrat je bilo moje početje simpatično, lejga fanta, kako se trudi in veliko piše, dobro zanj! Ko pa so se našli tisti norci, ki so bili pripravljeni moje ustvarjanje in trud plačati, pa sem postal tist lenuh, ki mu je sekira padla v med in nič ne počne in na vsake kvatre objavi eno fotko in enga tegga in dobi pare za to.

Nikoli nisem jaz tisti, ki nekoga kontaktira za sodelovanje. Nikoli. Vedno počakam, da me izbere podjetje samo, če v meni vidi nekaj, s čimer se lahko poistoveti. Če to ne naredi eno, bo pa drugo podjetje. Če v tem ne vidi smisla nihče več, bom še vedno pisal, le da ne bom plačan za to mojo sorazmerno ritmično udrihanje po tipkovnici.

Pojem vplivnežev mi nikoli ni bil všeč. Jaz ne vplivam na kvaliteto življenja nikogar drugega in obratno, ljudje, ki mi dejansko ne krojijo vsakdana, ne morejo izdatno vplivati na moje počutje in odločitve. Tudi podjetjem povem, da moja naloga ni v neposredni prodaji, ampak »brand awarenessu«. Če jim je to dovolj, se hitro najdemo, če hočejo direkten vpliv na prodajo, potem se naša pota na tej točki razidejo.

Kar počnem, ne glede na to, ali si mnenja, da je to šiht, malo bolj resen hobi ali konkretna zajebancija in verjemi, da počnem veliko stvari hkrati, a brez dolgoročnega cilja in finančne stabilnosti, mi omogoča, da več časa preživim s svojo družino. In to je tisto, kar mi je daleč najpomembnejše.

7,623 total views, 2 views today