Ura je 04:12. Še ena “čudovita” noč je delno za nami. V eni roki držim termometer, ker vsakih petnajst minut napol v blodnjah merim Višnji temperaturo in pazim, da ne bo presegla mejo 39 stopinj, sicer je napočil čas za zbijanje vročine, na drugi roki pa se premetava naša skoraj štiriletnica, ki je mojo utrujeno roko zamenjala za njeno zadnjo rešilno bilko. Poleg vsega dobrega ima povečano žrelnico, karkoli že naj bi to pomenilo in posledično smrči kot 70-letni alkoholik. Aja, le sobo stran tišino noči predirno prebija še naša dojenčica, ki je bojda fasala nekaj podobnega, kot naša Višnja.

In kaj naj bi to bilo, te zanima? Prvič sem slišal za to reč, ima pa čarobno lastnost, da se ciklično vrača. Vsakič močnejša. Pediatrinja nas je opozorila, da lahko čez dva tedna pričakujemo isto situacijo, ki jo bo spremljalo le še kakšno obolenje več. In potem se naj človek veseli dni, ki so pred njim.

Z virozami, boleznimi in kronično utrujenostjo se borimo od srede januarja. Torej je to sedaj četrti mesec zapovrstjo. Spomnim se, kdaj je šlo vse navzdol zato, ker sva se nekaj dni pred tem s Tjašo pogovarjala, da nam gre zaenkrat kar dobro čez zimo. Če me sedaj kdo vpraša, kako smo, mu/ji vedno odgovorim le to, da smo živi. Ostalo ni za prehvalit.

Pa me je spet pred nekaj dnevi starejša gospa vprašala, kako da jaz ne zbolim, ko sem pa vedno v tem leglu bacilov. Sem ji povedal, da sem načrtoval, da bom za nekaj dni obležal v postelji prav maja, ko se situacija ponavadi malo umiri. Takrat bo namreč moje telo lahko zadihalo, naredilo kratek pregled nedavnega delovanja in me okregalo s kakšno blago vročinico. Sedaj sem to premaknil za mesec ali dva. Pred dnevi sem se počutil precej slabo. Pa sem šel kenjat in popoldne počivat za pol ure in sem zopet prevzel vlogo nadzornika, tolažilnika in predvsem zdravilca. Za kaj več namreč nimam časa.

Zanimivo je, kako se človek počuti, ko nekaj dni in noči skrbi za bolnega otroka. Vse ostalo je brezpredmetno in bizarno nepomembno. Ždiš, dnevi so si povsem enaki, sploh ne veš več, katerega meseca smo. Če imaš kakšne obveznosti, jih skupaj z dobro voljo naženeš daleč stran. Odstranite se, ničvredneži, nismo vredni eden drugega.

Neverjetno spoštujem tiste ljudi, ki so sposobni skrbeti za bolne otroke iz dneva v dan in kljub nevzdržni situaciji ne dovolijo, da jim to stemni pogled na svet. Morda postanejo tako močni zato, ker jih življenje v to prisili. Morda zato, ker nimajo izbire. Ampak mislim, da vsak starš postane superstarš, ko gre za zdravje njegovega otroka.

Pa gledam vremensko napoved in bo to vlažno in netipično pozno spomladansko vreme kar nadaljevalo svoj romarski pohod. Pa saj ne živimo v Winterfellu, kje so sonce in sreča in poletne oblekice in papuče in vse podobno? Dovolj imam viroz in otrok, ki so zaprti v vrtcih, namesto da bi se podili po igriščih, travnikih in gozdovih.

Tega ne pišem zato, ker bi se rad komu smilil.  Samo pucam nekaj gnoja, ki se je nabral v meni. Vse dobre želje in pikapolonice tega sveta nam ne bodo pomagale, v tem smo sami. Pa ni s tem nič narobe. To pišem tudi Tjaši, da nama dam vedeti, da bomo počasi splezali iz tega. Morda ne še ta teden ali mesec, ampak nekje je že luč na koncu tunela. Sicer bo pa čez pol leta že nova zima in bomo lahko začeli znova.

Z vsakim letom je otrok bolj zdrav, so rekli. Kako so me nategnili, barabe brezbrižne.

Ko smo zdravi, smo ful zabavni, obljubim. Ko smo bolni, smo pa totalne driske. Ampak jaz nam tega ne zamerim.

 

6,854 total views, 2 views today