Kje ste, mucki?

Kje ste, mucki?

S spancem je podobno kot s seksom. Nobenega od njiju ne ceniš dovolj, dokler sta redno na meniju. Ko pa le enega od njiju iz tega ali onega razloga začne resno primanjkovati, se življenje človeka postavi na glavo. Sedaj pa si zamislite še najbolj črn od vseh scenarijev, ko začneta hkrati izginjati. To se zgodi, ko je v hiši frišen dojenček. Na posteljne aktivnosti z izbranko srca lahko za nekaj mesecev kar pozabiš, deprivacija spanca je tudi logičen korak zaradi kričanja in neurejenih spalnih navad novega člana družine.

Z veseljem bi novim očetom sporočil rešitev tega – bodimo realni – velikanskega problema. Pa rešitve ni. Preprosto moraš počakati, da mine določen čas. Kako dolgo bo trajala ta živa mora, te zanima. Če si rojen pod srečno zvezdo, le nekaj mesecev. Če te življenje tepe, nekaj let. Morda se bo primerilo tako, da boš recimo seksal, pa ne boš spal ali obratno. Predlagam ti, da sprejmeš karte, ki so ti namenjene, ker boš sam tukaj le stežka kaj spremenil.

Trenutno se najbolj borim z mislijo, kaj je pomembnejše zame. Spanec ali prazna mošnja? Kaj bolj potrebujem za to, da kolikor toliko normalno funkcioniram? Povsem logično spanec vzame veliko več časa kot seks, ampak je zato pa hipna zadovoljitev po krepčilni posteljni akciji toliko večja.

Lahko bi v to enačbo spravil še konkretne spremembe v prehranjevalnih navadah, pa se mrzla župca ali postana pašta ne moreta primerjati v pomembnosti z zgoraj naštetima zadevama. Tega se že nekako navadiš. Lahko bi omenil tudi dejstvo, da nimaš več časa za svoje hobije, ampak tudi to je nekako pričakovano. Potem ko dve uri uspavaš dojenčka, nimaš več moči, da počneš karkoli produktivnega za svojo dušo. Uležeš se na kavč v upanju, da se dojenček ne zbudi ali ti kdo (beri: partnerka) očita tega, da si se zleknil čez cel kavč kot klada.

Spomnim se, kako je bilo še pred nekaj leti. Ko sem nekam hotel iti, sem se oblekel in to je bilo to. Sedaj nam samo priprave na odhod vzamejo pol ure. Vmes dojenček vpije, ker se ne mara preoblačiti (in je seveda rojen le kakšen mesec pred koledarsko zimo, kar pomeni, da je veliko plasti, ki jih potrebuje), večji otrok teče po hiši v nestrpnem pričakovanju, urediš enega in drugega in čakaš na tretjo, največjo, ko se vsi spravimo v avto, začne dojenček seveda kričati, ker smo si ga drznili premakniti iz njegovega varnega gnezda in ko po dobri uri le pridemo do centra mesta, ki je oddaljeno le tri minute vožnje, se lahko samo usedeš v najbližji kafič in si naročiš mrzlo pivo. Globoko vdihneš v spoznanju, da si si sam izbral tako življenje. Seveda pa ne smeš pozabiti na to, da je treba vse te otroke sedaj tudi sleči.

Za trditvijo, da udarim naslednjega, ki mi bo rekel, da med enim ali dvema otrokoma ni razlike, danes stojim še bolj trdno kot kdaj koli prej. Vsaj ena trda stvar v tem celotnem (a še zdaleč ne celovitem) razmišljanju. Danes sem se pogovarjal z očkom dveh otrok, ki sta že malo starejša in mi je zagotovil, da si po ene treh letih iz ta hudega ven. Jaz pa sem globoko v sebi začel nemo jokati, ker sem po vsej verjetnosti šele dobro zakorakal na to pot.

Ni le žensko telo tisto, ki se pred, med in po porodu konkretno spremeni. Na določenih mestih smo tudi moški zatečeni, za nekatere skoraj neprepoznavni, vse je nekaj uplahnelo, nič več ni na svojem mestu, še joške nam včasih solidarnostno zrastejo. Ampak naše partnerke to sploh ne moti. Sumljivi jim postanemo takrat, ko začnemo telovaditi ali teči, ker to počnemo gotovo zato, da pritegnemo pozornost kakšne druge frajle. Tako da, dragi očki vseh vrst in oblik, ponotranjite vse novosti, ki vam jih ponuja to noro družinsko življenje in nikar ne poskušajte preveč narediti zase. Najlepši ste točno takšni, kot ste danes. Prijetno zavaljeni in prisrčno utrujeni.

 

3,344 total views, 8 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*