Kakšne tri mesece po prvem je nastopil čas za drugi nosečkov dnevnik. Mamice to zapisujejo po tednih, za očke je povsem dovolj, če se malo javimo vsako četrtletje. Kaj je novega? Veliko upov sem polagal v to, da se bojda mamica v drugem tromesečju povsem razbohoti in je menda še cel platon mladih nabornikov ne more obrzdati, pa je to spet ena izmišljotina še ene razočarane gospodinje. Ne rečem, še zdaleč ni takšna suša, kot je bila prve tri mesece, ko ji je postalo slabo že ob sami misli na posteljne aktivnosti, vseeno pa ne bom trdil, da je ne dohajam.

Potem so tukaj vse tiste stvarne ovire. Če hoče, da jo kušnem, moram globoko vdihniti in potegniti trebuh povsem noter, da se uskladi z njenim velikim. Spet tekmujeva, kdo lahko poje več junk fooda v krajšem obdobju in če ji je med prvo nosečnostjo bolj pasalo brezalkoholno pivo, sedaj vztrajno posega po mojem, ki je vse prej kot to, kar me kakopak nemalo iztiri.

Tudi moško telo se med partnerkino nosečnostjo spreminja. Moje sedaj lahko brsti. Kakšna kilca dol, ene štiri nazaj (zihr je zihr), mišice so otopele, gležnji počasi že otekajo, bolečine v križu pa se stopnjujejo. Seveda se pripravlja na vse to, kar ga čaka. Ob prvem rojstvu je doživelo precejšen šok, ki se je kazal v spremenjenih prehranjevalnih navadah cele družine, tako da že sedaj telo pripravljam na to, da bo kasneje potrebne veliko samooskrbe in iznajdljivosti.

Kaj pa se dogaja v moški glavi, te zanima? Veliko manj kot me prvo nosečnostjo, če sem iskren. Če sem imel takrat čas, da preberem sto in eno knjigo o vzgoji in odraščanju, ta čas sedaj seveda porabim za igro z Višnjo. To ne pomeni, da bo drugi otrok deležen česa manj, kot je bil prvi, ampak takrat sem bil bogatejši za teoretično znanje, sedaj pa sem močnejši v praksi.

Sicer pa se psihično pripravljam tudi na življenje s tremi dekleti. Vedno sem trdil, da je bil tisti, ki je prvi izustil tisti nesrečen rek »blažen med ženami« prevarant brez primere, eden tistih 40-letnikov, ki je sanjaril sam na podstrešju mamine hiše. Vse moje pristne moške vrline bodo tako še toliko bolj na preizkušnji, tako da sem odločen, da jih nič in nihče ne zatre. Telovadba, pivo, basket in fuzbal, ležalnik in raztegljiv kavč bodo ostali vedno z mano.

Sedaj se s Tjašo kregava o novi nosilki. Ona se je seveda zagledala v neko roza s pikicami, jaz pa bentim, da ne bom roze s pikicami in konc, ker sem v prvo 9/10 časa jaz prenašal otroka v nosilki in bo v drugo verjetno podobno in ne bom poraščen in tetoviran moški z roza nosilko, ker je to tak grozen kliše, da kar glava boli.

Sicer mi je danes dala Višnja špangico v lase in mi je rekla, da sem sedaj punčka. Kljub temu, da sem jo z ubijalskim pogledom poskušal prepričati, da takoj opusti to misel, je nisem premaknil niti za ped. Očka je bil punčka in je moral slačiti neke oblečene miniaturne mačke, ki sva jih potem kopala v skodelici za punčke. Super igra, moram priznati. Da vse skupaj malo uravnotežim, sem šel kasneje na basket in pivo. Ker sem odločen, da se ne zlomim.

Drugo tromesečje je torej kar zanimivo. Tjaša se mi ne more več pretihotapiti za hrbet, ker vsaka štenga v bajti zaškripa pod njeno okorno hojo, Višnja mi več ne dovoli, da se usedem na gugalnico poleg nje, ker jo špara za sestrico, jaz pa globoko diham v upanju, da poletje ne bo preveč vroče, medtem ko si vztrajno ponavljam: »Samo še nekaj mesecev zdrži. To je zadn, dost bo. To je zadn, dost bo. Samo še nekaj mesecev …«

7,189 total views, 2 views today