V peti brzini

V peti brzini

Kako osvežujoče je poslušati zvok dežnih kapelj na ta aprilski večer. Ker dež se ne skriva, vedno ti pove, kdaj je tu. Za razliko od tistih zimskih iztrebkov, ki kar padajo in se nič ne napovejo in potem se kar naenkrat zbudiš v 30 centimetrsko snežno odejo, ki jo je treba odmetati. Tako pred vhodom kot na parkingu. Še vedno te preklinjam, ti ti sneg, ker si še vedno preveč živ v mojem spominu.

Navkljub pogostemu dežju je april čudovit mesec. Dan se daljša, ozračje je vedno toplejše, narava se prebuja in vse že diši po pomladi. Kar je za slehernega starša še toliko bolj pomembno, to obljublja tiste čudovite mesece, ko otroci ne bodo več po cele dneve zaprti v hišah, stanovanjih, utah ali igralnicah, ampak si bodo lahko dali duška na prostem.

Vedno se z naklonjenostjo spominjam svojih otroških letnih dogodivščin na prostem. BMX, na igrišču smo provizorično postavili skakalnico iz peska in veselo čez njo, eden za drugim in po cele dneve. In si padal in si se opraskal in si imel hrasto pri hrasti in na vsake toliko kakšen gips, ki je izdal le to, kako drzen pravzaprav si. In tako so minevali dnevi in meseci in leta in imeli smo se prav fajn. In zdaj nekako to podoživljam tudi s svojo malo.

Začeli smo s poganjalčkom, tistim s tremi kolesi. Potem smo napredovali na skiro, poganjalček z dvemi kolesi, kmalu bomo verjetno morali že razmišljati o prvem kolesu. Pisana čelada, da je vedno varna, je postala že obvezen moden dodaten. Včasih jo noče sneti tudi takrat, ko se gunca. Vsakemu svoje, si mislim in pustim otroku veselje.

Če le imamo možnost, gremo vedno ven. Tudi če je kislo vreme ali le malo pada, da le zapustimo osamo štirih sten. Skačemo po lužah ali brišemo gugalnice, nekaj že. Vse, da le ubežimo temu turobnemu sedanjiku, ki nam vseskozi narekuje, da imamo ves čas pred sabo vsaj eno elektronsko napravo.

Dejstvo je tudi, da otroci obožujejo čas, ki ga preživijo zunaj. Četudi na vrtu zalivajo rožice ali brcajo žogo v ograjo. Ker lahko na ta način dajo duška svoji ustvarjalni in razigrani notranjosti, ki je vse, samo za notri ne.

V tem pogledu je pomlad najbolj čudovit letni čas. Ker obljublja še poletje in jesen. Ker je tema nedoločljivo oddaljena in ker se bomo lahko do takrat nastavljali soncu. In se sladkali v njem. Pomladi je vse lepše. Še kvaliteta fotk je neskončno boljša, za kar v veliki meri poskrbi naravna svetloba. Da ne govorim o tem, da je eden najlepših občutkov zame ta, da zamenjam jakne za kratke hlače in bulerje za papuče. Potem vem, da sem zmagal.

Jaz in Višnja sva otroka sonca, rojena v prijetnem in zaspanem avgustu, ko vsi še vedno verjamejo, da jih bo vse že počakalo. Pa naj gre za šolske ali službene obveznosti, nove načrte, stare simpatije ali neprijetna opravila. Kot otroka sonca sva mu tudi predana. Višnja s sladoledom in jaz z mrzlim pivom v roki sva neuničljiva. Mati pa so rojeni januarja in se raje skrivajo nekje v varnem zavetju sence.

Dežne kaplje še vedno nežno odzvanjajo ob okensko polico, meni pa ob tem igra srce. Mala že spi in nabira moči za jutri, ko je napovedanih skoraj dvajset stopinj in naju čakajo nove dogodivščine na soncu, poganjalčku, igrišču, gugalnici, med ležanjem na travi ali karkoli že. Danes sem kupil milne mehurčke in sva jih že pihala v dnevni sobi. Jutri pa jih uporabiva v njihovem naravnem habitatu, se pravi na prostem.

Pa še položnice koštajo kakšnih 150 evrov na mesec manj, ker ni potrebno ogrevati bajte. Majke mi, sonce je zakon.

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem mimovrste=)

3,930 total views, 10 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*