Včeraj, danes in jutri

Včeraj, danes in jutri

Mnenja sem, da mora vsak od nas nekaj dati svetu. Kakšni državi, službi ali ekipi neki, edina zapuščina, ki je resnično pomembna, je to, kaj pustimo svetu. Se pravi nekaj, kar je večje od nas in hkrati za vse. Kaj je to, nimam pojma. Predvidevam da ima vsak od nas drugačne poslanstvo. Vendar ne vidim pomena v tem, da živiš le zase.

Pogosto se ubadam z mislijo, kaj je tisto, kar lahko jaz ponudim drugim. Zopet pogosto pridem do zaključka, da se nima smisla preveč naprezati. Tudi moje poslanstvo je določeno že od prvega dne, ko sem prijokal na ta svet. Sedaj ga iščem. Enkrat sila intenzivno, drugič povsem ležerno. Čakam nekje v kotu ali zleknjen na kavč, da bistvo najde pot do mene. Ljubkovalno ga pokličem, kot je moja mala danes črvička, ko sva jih iskala v blatu. »Plidi člviček, plidi.«

In ko tako razmišljam, kaj lahko ponudim svetu, pridem do spoznanja, da mu nisem nič dolžan. Ker sam ne pričakujem njegovih darov, ampak ustvarjam svojo srečo, tudi življenje menda ne pričakuje, da bom rešil svet. To so sanje mladih ljudi polnih elana in energije. Moja današnja skrb je bila predvsem ta, če je v hladilniku še kaj za večerjo. Mislil sem, da sem se med temi prazniki najedel za naprej in nazaj, pa sem kvečjemu raztegnil in razvadil svoj želodček do te mere, da je lačen, če kakšno urico ničesar ne zaužije.

Torej sem se odločil, da bom ves svet za nekaj njih. To ne pomeni, da se bo njihovo življenje vrtelo okoli mojega, še zdaleč ne, ampak da se bom za njih vedno trudil, ne glede na vse.

Pred nekaj dnevi me je gospodična vprašala, o čem sploh pišem, pa ji nisem znal natančno odgovoriti. Preden začnem, ponavadi še sam ne vem, o čem bo tekla beseda. Nimam pojma, kako dolg zapis bo nastal ali koliko slavističnih spodrsljajev se bo prikradlo vanj. Pišem in potem me besede nekaj pripeljejo. Do konca, ki marsikomu ni všeč, meni pa je sila prisrčen.

Danes sem se odločil, da ti povem, da si čisto v redu točno taka, kakršna si (sem obrnil kar na ženski spol, ker predvidevam, da v veliki večini to berejo ženske. Sicer spremeni taka v tak in kakršna v kakršen in si že na konju). Vseskozi nas bombardirajo z ideali popolnosti, pa smo svetlobna leta oddaljeni od njih. Zakaj bi se človek gnal za nečim, kar mu je nedosegljivo? Če je pa toliko lažje, če se preprosto sprejmemo, z vsemi svojimi plusi in minusi, opaznimi napakami in posrečenimi drugačnostmi.

Če kaj, ne bi nikoli želel živeti v svetu, kjer bi bili vsi enaki. Že dejstvo, da bi si bili podobni, me močno prestraši.

Kaj lahko torej ti podariš svetu? Morda je to neskončno število nasmehov, ena dobra pesem, nova valuta prihodnosti ali zdravilo proti tečnobi. Dejstvo je, da človek, kot ga dojemam jaz, nikoli ne sme stagnirati. Nikoli ne sme mirovati in vedno mora iskati nov izziv. Smisel mojega življenja ni v tem, da odkljukam čim več načrtov iz seznama, ki ga imam shranjenega na pametnem telefonu. Jaz svoje bistvo vidim v tem, da vedno iščem novo bistvo.

 

3,653 total views, 3 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*