Sam, a ne osamljen. Če nekoliko parafraziram našega estradnika/predsednika Pahorja, sta zanj samota in osamljenost dva ločena pojma. V veliki meri se strinjam s tem. Res pa je, da sem bil cel ta vikend po nekaj letih čisto sam doma, pa sem bil tudi osamljen, hudičevo osamljen.

Moji dami sta odšli za vikend lovit sončne žarke v Dalmacijo, mene pa so službene obveznosti in prisotnost tasta in tašče na isti morski destinaciji prepričale v to, da tokrat kar ostanem v domači hiši. Nekateri stavijo na to samsko življenje. Nikomur ne odgovarjaš, o vsem odločaš sam. kdaj vstaneš, kdaj greš spat, nobenega hrupa, nobenega prilagajanja in skupnega odločanja. Počneš točno to, kar si želiš. Le da je biti ves čas sam s sabo hudo dolgočasno in predvidljivo.

Po nekaj urah že pogrešaš otroško kričanje. Vsa ta nesmiselna vprašanja in stalno igranje, pospravljanje igračk in kahlice. Stalno prisotnost nekoga, ki te stalno potrebuje. Kuhat se ti ne da, načrtov nimaš, zvečer greš na pivo, ampak do večera je še daleč, pospraviti ne rabiš nič, ker sam porabiš skoraj nič, sprehodiš psa in gledaš v zrak.

Po nekaj urah že pogrešaš prisotnost ženske. Nekaj, da zagrabiš za rit, da te prav tako sekira z nesmiselnimi, še težje razumljivimi vprašanji, svojim senzorjem za prah in stalno potrebo po načrtovanju vsakega nadaljnjega koraka. Ko zvečer pridem domov, je vse točno tako, kot pravi tisti osladni komad Pop Designa: »Postelja moja spet je prazna.« Zakaj imam zakonsko, če sem sam v njej? Ehhh … Nekateri prisegajo na samsko življenje tudi zato, ker potem lahko redno menjavajo tiste, ki se zbujajo v njihovih posteljah. Jaz pa vse najboljše bejbe tega sveta ne zamenjam zato, da se gužvam na postelji z eno, ki je tam vsak dan že petnajst let in drugo, ki si jo z nama deli dobri dve leti in ki – svojim 88 centimetrom navkljub – zavzame daleč največ prostora.

Ker sem bil cela dva dni sam doma, sem seveda dobil navodila, kako preživeti. Faširano meso in osem njokov za kosilo. Samo pogrejem in to je to. Mene najbolj zanima, zakaj je samo osem njokov, če imam pa devetdeset kil. Osemindvajset njokov se sliši mnogo bolj prav. Vseeno, pogrejem in vse zmažem v dobrih petih minutah. Ali boš znal obesiti cunje.? Ja, mislim da bo šlo. Psa je treba nafotrat dvakrat na dan. Okej, bova preživela. Vsako jutro je treba odpreti okna in preluftati. Itak, sicer se bajta spontano poruši.

Samsko življenje je precenjeno. Nihče mi ne bo prodal tišine. Ne potrebujem osebnega prostora, ker si ga znam izboriti tudi znotraj družine. Potrebujem polno hišo, kričečega otroka, razmetano dnevno, nerazumljiva ženska vprašanja, toplino in srečno srce. Čeprav je pogosto družinsko življenje tudi hudičevo naporno, je na koncu tisto, ki je vse vredno.

Nedelja popoldne je, nekaj čez tretjo uro. Še kakšna ura in moji dve dami prideta domov. Tega se že iskreno veselim. Pospravil sem vse, psa sem sprehodil in nafotral, na mizi je nov šopek rož in karte za gledališče. Naložil sem nove dele Robocar Polija in pripravil konjičke in hlev za igro. Čeprav sta minila le dva dneva, so ure, ko si sam, mnogo daljše kot sicer. Veliko več sem naredil in veliko več časa mi je ostalo. Vseeno veliko raje vidim, da mi čas beži. Čas naj bi tekel najhitreje takrat, ko se imaš najlepše.

Veš, kaj pa je edina stvar, ki je boljša pri življenju samskega samca? Dva dni nisem spustil pokrova školjke. Vseskozi je bila dvignjena in to ni nikogar motilo. Drugih prednosti, kljub poglobljenemu razmišljanju, nisem odkril. Res pa je, da se jih tudi nisem preveč trudil odkriti. Samsko življenje ni zame, pogrešam moj kokošnjak.

10,821 total views, 2 views today