To ni prelomnica le zanjo, ampak tudi zame. Nazadnje sem trikrat zapored vstal pred osmo zjutraj in ob logični pomoči budilke v srednji šoli. Bil sem zombi okornih korakov, misli in dejanj. Vseeno sem se že dolgo tega nazaj odločil, da bom uvajanje male na vrtec prevzel na svoja pleča.

Zakaj? Razlogov je več. Največji je bil v tem, da sem imel občutek, da bi jo njena mamica mnogo težje oddala kot jaz. Naša Višnja je namreč sila čustveno in dovzetno bitje, zato sem upravičeno pričakoval, da naju čakajo borbe. Ampak gremo po vrsti.

Prvi dan: Lepo se sprehajava do vrtca in vse je kar spokojno. Ko se usedeva v garderobo, takoj navije osebni radio. Vzgojiteljica je optimistična in prijazna in verjame, da bo Višnja šla kar takoj k njej v naročje, pa izpusti iz sebe tako predirljive zvoke, da se vse vpletene strani strinjamo, da bom tokrat kar zraven. Sedim na premajhnem stolu, tamala se me oklepa kot klopa, malo bereva, se veliko igrava, sproti ji predstavljam druge otroke, enemu fantku se tako dopadem, da me kar objame, pa se naša začne tako dreti, da se kmalu premisli. Po dveh urah in približno štirih spontanih navalih joka kreneva domov. To je pa v redu. Hrbet me tako boli, da takoj naredim eno jogo. Vse te majhne stvari in konstantno sklanjanje so pustili svoje posledice.

Drugi dan: Ni še vedela, ampak to je bil najin dan d. Sicer sem ji razlagal, da bo moral tokrat očka v službo in da bo sama ostala pri vzgojiteljicah, pa se ni strinjala s to idejo. Kljub temu sem jo odločno predal vzgojiteljici, se poslovil od nje in urno odšel proti domu, spremljale pa so me krokodilje solze in glasen jok. Podoba moje male, ki tako iskreno kliče po meni, me preganja ves čas, ko sem doma. Ko mineta dve uri, odhitim ponjo. Ko vstopim v igralnico, malo ihti in pije jogurt. Ko me zagleda, mi navdušeno skoči v objem in skupaj greva na sladoled, ker je bila tako pogumna. Na ritem pesmi Moj mali kakadu sestaviva novo pesmico: »U-u-u, u vrtcu je lepu.« Pristen dolenjski štiklc.

Tretji dan: Sedaj naju glasen jok in tesen objem spremljata že na poti do vrtca. Že ve, kaj se bo zgodilo, pa je ne morem potolažiti. Zopet jo oddam v Irenin varni objem in odhitim domov. Vseskozi spremljam telefon, če me bodo slučajno poklicali, da je prehudo in naj pridem ponjo. Pa me ne. Ko pridem ponjo, so otroci zunaj, kjer za klopco pijejo malinov sok. V prehranjevanju pa je naša pravi korenjak, tako da me pričaka spokojno in zadovoljno. Štuparamo jo odnesem domov, kjer pove, da je bilo v vrtcu kar lepo. Poudarek na kar.

Četrti dan: Ponoči je bila polna luna. Zjutraj dež. Posledično ji vrtec ta dan ni sedel. Ko pridem ponjo (sedaj že vsak dan podaljšam njeno bivanje za pol urce), zopet malo ihti, pa se takoj potolaži, ko me zagleda. Na poti domov se ustaviva v trgovini, kos pice zame in kinder jajček zanjo. Se mi zdi, da si oba zasluživa nagrado.

Peti dan: Nekoliko manj izrazit jok na poti do vrtca, ko pridem ponjo je tudi vse okej. Moj naslednji cilj je, da preneha z jokom tudi na poti do vrtca. Če je pa to čista iluzija, pa mi bo izdal čas. Upam le, da ne preveč njega.

Uvajanje v vrtec je drugačno pri vsakomur. Tudi naši otroci so si različni. Kar sem spoznal je to, da sva skupaj močnejša tudi v najtežjih preizkušnjah. Pri uvajanju sem videl več očkov kot mamic, kar se mi zdi povsem logična in pravilna odločitev, če imajo to možnost. Vendar, da ne bo pomote, drage mamice, vaše partnerje še kako boli tisti jok, ko otroka prvič pustiš v varstvu. Ki te razoroži in priklene na tla. Čeprav moški navzven ne pokažemo svojih čustev, v takšnih trenutkih v nas vre.

To je bila zame kot moškega in predvsem očeta ena najbolj bolečih izkušenj, pa vseeno skrajno nujna za oba. Zame, da ugotovim, da otrok preživi tudi brez mene, zanjo, da prelomi varne okvirje družinskega življenja in sprejme v svoj ozki krog nove ljudi. Tisti predirljivi jok seže v dno srca in boli. Veselje, ko te otrok zopet vidi in objame kot najboljšo osebo na svetu, pa je neopisljivo. Čeprav je bila to za naju verjetno do sedaj najtežja preizkušnja, sem prepričan, da naju je tudi močno zbližala.

Aja, pa nazaj grede se štuparamava. Ali pa skačeva po lužah.

20,941 total views, 4 views today