»Gospod? Oh, ne ne, on pa ni gospod. Samo starejši je in več denarja ima, gospod pa zagotovo ni. Tak naziv si moraš pri meni zaslužiti.«

Tako je pred časom to definirala prijateljica. Na to sem se spomnil pred dnevi, ko mi je oseba, ki je zaradi svojega stasa vajena s strani drugih, da jo vikajo na vsakem koraku, subtilno navrgla, da jo tikam že od vsega začetka. Vendar sem ji pojasnil, da jaz to dojemam drugače. Drugemu človeku izkažem največje spoštovanje ravno s tem, da ga tikam. Ker mu s tem povem, da sva si enaka. Ker ne verjamem, da je klošar kakorkoli manj vreden kot predsednik države, vsak od njiju je kdaj lačen, žalosten, nerazumljen. Vsak od njiju si ga na vsake kvatre tudi zdrka, samo da v različnih okoliščinah. Nihče ni več kot drugi. Seveda je drugačen od drugih, a zato ni več vreden.

Torej imam težave s tem, ko me mlajša generacija začne vikati. Jaz ne želim v kakršenkoli odnos postaviti nevidne ovire, ki jih določajo neka splošna, nepisana pravila. Nekateri vztrajno trdijo, da gre v tem primeru za izraz spoštovanja oziroma pomanjkanje tega, če starejših ne vikamo. Vendar iz mojih izkušenj vem, da starejšo tetko raje sproščeno ogovorim kot mlado dekle in ji pridržim odprta vrata, kot pa da jo okličem za gospo in jo nemo preklinjam v svoji notranjosti. Spoštljivosti se ne izkazuje z besedami, ampak dejanji. In največ narediš s tem, da daš nekomu del sebe. Svoj sproščen, pristen del, ne pa da se skrivaš za zadržano in zaigrano masko.

In resnično drži začetna misel, da si vsak ne zasluži tvojega spoštovanja. Spoštuješ tiste, ki so odprti, neposredni in iskreni, četudi zaradi tega včasih stopimo v kakšno nelagodno situacijo. Ker jo bomo zlahka tudi razrešili. Zato pa nimam spoštovanja do tistih, ki se pretvarjajo, ki so jih lepe besede in grde misli in tiste, ki so privoščljivi do obisti. Lahko doživijo sto dvanajst let, pa so še vedno emocionalni otročički.

Določeni ljudje imajo pač obsesivno željo, da so v družbi situirani višje od ostalih. Zato rabijo tiste male, podtalne ljudi, ki živijo samo zato, da jim poljubljajo stopala. Ti pri tleh potem silno upajo, da bodo nekoč postali takšni, kot so njihovi »gospodarji«. Vredni strahospoštovanja. Meni se zdi to precej sprijena druščina posameznikov.

Zato ne želim nikoli v nikomur zbuditi občutka, da me mora vikati ali »okronati« za gospoda. Veliko več mi pomeni, če se mi nasmeje in spregovori z mano o čem drugem kot o vremenu. Recimo o tem, kako ženska z leti zgubi nekaj na svoji dekliški ljubkosti, a mnogo pridobi s svojo pristno žensko očarljivostjo. Trše poteze, ki so dokaz življenja. To pa je pogovor vreden besed!

3,923 total views, 2 views today