Ali je danes še vedno ista zgodba? Ko se je enkrat začel december, sem se pri svojih desetih letih preobrazil v Sherlocka Holmesa/inšpektorja iz CSI-ja/Ace Venturo v enem duhu in telesu. Logično sem sklepal, raziskoval najbolj odročne kotičke v naši hiši, budno spremljal vsak korak staršev, fokusiral sem se le na eno stvar. Kako najti svoje Božičkovo darilo pred Božičem. Čeprav sem bil še mala grinta, sem s pomočjo plastenja in nanašanja dosegel na vrh omare. Skrivoma sem vzel ključe od avta in ponoči tekel na parkirišče, da do potankosti pregledam prtljažnik. Moj brat ni bil nič boljši, kvečjemu še hujši. Ker je pet let starejši, pomeni to le, da je imel pet let izkušenj več. To je bil res najbolj čudovit čas v letu. Ne toliko sama darila, kot njihovo iskanje. Upam, da tisti otroci, ki so že odkrili Božička na plastenkah Coca-Cole in ne verjamejo v njegove nadnaravne moči darovanja, še vedno lomastijo po svojih hišah sleherni trenutek, ko starši zapustijo dom. Obenem upam, da jim starši ne kupijo tistega, kar si tamali zaželijo vnaprej. Ko si nekaj odkril, je bilo zate presenečenje. Nisi vedel, kaj si dobil, in vesel si bil vsega – razen nove posteljnine, ki jo zagotovo nisi potreboval. Potem, ko si darilo za Božička le dobil, pa si se delal presenečenega. Verjetno so starši vedeli, koliko je ura, ampak so vseeno sodelovali pri tej mali šaradi. Na srečo.

41,941 total views, 10 views today