Dareta poznam že iz osnovne šole, prve štiriletke. Oba sva namreč del tiste neperspektivne ’84 generacije. On je bil vseeno nekoliko drugačen. S svojo veliko skravžlano glavo in obsesijo z video igricami. Model je nažigal igrice po cele dneve že takrat, ko sploh niso bile vitalen del našega vsakdana. Ampak tip je tudi pameten. Vseeno so ravno ženske tiste, ki so z leti prevzele mesto igric in jih danes doživlja najbolj strastno. Torej, kako najlažje osvojiš bejbe? Če si glasbenik. Še največ možnosti imaš, če si pevec. Če si pa pevec s kitaro v roki, ergo »one man band«, pa res že težko zajebeš. Ampak sex, drugs (v našem primeru špricarček) & rock’n’roll je le dodaten, nezanemarljiv plus ustvarjanja. Če v glasbi nisi z dušo in srcem, je verjetno brez veze, da sploh začneš.

Ker sem imel že nič koliko intervjujev z glasbeniki, vem, da jim trenutno ne cvetijo rožice. Avtorskim glasbenikom še posebej ne. Mukotrpno je že dobiti kakšen špil, kaj šele da prodreš v uredniške pisarne radijskih in televizijskih hiš, ki se tako močno nagibajo k igranju tuje glasbe. Zato je precejšen podvig, da je Dare izdal svoj CD. Prvenec s pomenljivim – ali le težko razumljivim – naslovom 7 zgodb iz nenada in sparjen pir. 10 avtorskih štiklcov, ki so nastajali kar dolgo. Izdano v samozaložbi, kakopak.

Večino pesmi poznam že od prej. Ker se Dare le stežka pojavi v javnosti brez kitare v roki (saj veste, kaj pravijo – kitara je le podaljšek k…), dobršen del besedil tudi že poznam. Dobra ali slaba stran teh komadov je, da takoj sedejo v uho. Zlepa se jih ne znebiš, mrmraš si jih tako dolgo, da začneš že sovražiti njihovega avtorja. Kar je po drugi strani tudi prednost dobrih izvajalcev. Če se ne prodaš, te pozabijo, prežvečijo ali poteptajo.

Na ta Daretov CD me veže še ena prigoda. Snemanje spota za komad Bad Katarina, ki pa ni nikoli ugledal luči sveta, kljub moji domala »bradpittovski« vlogi tipa, s katerim ta pokvarjena Katarina vara svojega izbranca. Zelo všečen štiklc, pazi se. Ko Dare zategne tisti »eaaa« v najboljšem stilu Tokca od tu do Hrastnika.

Morda še največji kompliment za glasbenika je, da se ljudje na špilu bolj navdušijo nad njegovimi avtorskimi komadi kot pa nad igranjem že starih, zlajlanih komadov našega in vašega otroštva (beri razne Večeras so naše fešte, Dež naj pada in podoben jagodni izbor, ki na žalost predstavlja celoten glasbeni repertoar številnih »muzičarjev«). Vedno, ko sem bral recenzije CD-jev, sem preletel do tistega dela, kjer je recenzor izbral »standoute«, to je komade, ki še najbolj izstopajo. Po svoje se mi to ne zdi pravično. Verjetno je v vsakem komadu veliko dela, tudi če ne uspe v tolikšni meri kot tisti pred njim. Torej ne bomo ocenjevali vsakega od njih. Čeprav lahko čisto tiho prišepnem, da je meni najljubših prvih šest komadov albuma.

Daretova plata ne bo spremenila življenja nikogar od nas. Ampak v svojem bistvu je ravno tisto, kar potrebujemo. Naveličali smo se poslušati o problemih svetovnih razsežnosti, ampak nas resnično razjezi crknjen telefon. Ali pa si tudi sami zaželimo leto dni dopusta. Teden dni dopusta namreč hitro mine, socialna pa kaj več ne da, sta že pred desetletjem plus povedala Mi2. Ampak čas je tudi za sveže obraze – in frizure. Daretov CD je pač poslušljiv. Čeprav se naenkrat zaveš, da niti dobro ne veš, kdaj se je končal en in začel drug komad, je to včasih prav dobrodošla sprememba.
Akustični Dare vam ponuja deset razlogov, da si odpočijete od večjih tegob in uživate ob glasbi in pivu – ki pa, če se le da, naj ne bo sparjeno.

In še ocena: prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. Torej sem z Daretom izgubil svoj glasbeno-recenzijski junfr. In čeprav gre za modela, bi šla lahko situacija mnogo, mnogo slabše. Dare ve, kaj počne. Brenka, dokler lahko. Skbl-bl-dubl-du.

6,078 total views, 2 views today